gyzargument

Glede na to, da je pomensko polje besede globalizacija polno konotativnih pomenov, in da gre – čeprav navidez morda ne izgleda tako – v resnici za precej neulovljiv koncept, bo najbolje, da razpravo kar na začetku postavimo na trdne temelje, to je na teoretično definicijo koncepta, ki pa seveda ni čisto nič enoznačna.

Globalizacija je pogosto razumljena kot internacionalizacija, se pravi predvsem kot rast internacionalnih transakcij, pa tudi kot rast ekonomske medsebojne povezanosti držav:  na osnovi trgovinske dejavnosti, trgovanja z denarjem in pretoka delovne sile. Dani Rodrik je stopnjo globalizacije npr. meril kot delež vsote mednarodnih transkacij glede na državni BDP. (Scholte 2007, 54) Podobno globalizacijo razumejo neoliberalisti: kot liberalizacijo oziroma kot proces, ki odstranja uradne omejitve gibanja ljudi in resursov med državami. (Scholte 2005, 56-57) Tretji vidik globalizacijo razlaga kot univerzalizacijo: kot proces, ki dela različne objekte in izkušnje skupne ljudem v vseh poseljenih delih sveta.  Globalno v tem kontekstu pomeni vsepovsod prisotno; globalizirani so npr. kari, kokakola ali pa barbi lutke. (Scholte 2005, 58)  Naslednji, morda še najbolj drzen od starejših vidikov, globalizacijo definira kot vesternizacijo, se pravi kot poseben tip univerzalizacije, ki implicira, da postajajo človeštvu skupne predvsem moderne družbene strukture (kapitalizem, industrializacija, racionalizacija, urbanizem, individualizem) in da se s tem uničujejo obstoječe kulture in lokalna avtonomija. (Scholte 2005, 58-59)

Jan Aart Scholte vse predstavljene vidike suvereno zavrne kot udobne izbire – z argumentom, da nobena od definicij ne zajame ničesar, kar bi bilo trenutnemu času posebej lastnega. Prva dva vidika odpravi z zgodovinskim dejstvom, da je bila mednarodna ekonomija v tretji četrtini devetnajstega stoletja deležna izrazito intenzivne liberalizacije, pa ni nihče potreboval termina »globalizacija«. Nič bolj prizanesljiv ni do definicije, ki globalizacijo predstavlja kot univerzalizacijo:  ta je namreč prav tako zgodovinsko dejstvo (primer svetovnih religij). Tudi vesternizacijo odpravi, ker »ni nič novega« -  primerja jo z kolonizacijo. Scholte zato vpelje peti vidik – globalizacijo predstavi kot širjenje transplanetarnih, nadozemeljskih povezav med ljudmi; vidi jo kot proces odstranjevanja ovir za globalno komuniciranje. Globalizacija tako uvaja pomembno spremembo v dojemanju fizičnega prostora kot absolutnega komunikacijskega konteksta; medosebno komuniciranje vse pogosteje poteka »izven prostora« ali, če hočete – na domeni. (Scholte 2005, 59-64)

Ta teoretski vidik  je prav gotovo najbolj primerno izhodišče za razpravo o internetu: ljudje lahko, lažje kot kadar koli prej, stopamo v interakcijo z ljudmi iz katerega koli poseljenega dela sveta prav zaradi komunikacijskih kanalov, povezanih z internetnimi tehnologijami (radiu in telefonu na tem mestu seveda priznavamo pionirsko vlogo v obravnavanemu procesu, a si ju bomo v nadaljni razpravi drznili povsem zapostaviti).

Južnoafriški antropolog Dr. Philip Tobias je internet označil kot najpomembnejši družbeni izum po jeziku: »Zato, ker omogoča takojšnjo komunikacijo vsakogar z vsakim na svetu in zato, ker je demokratiziral znanje (ker ima po zaslugi internetne tehnologije vsak dostop do vseh informacij, vseh družbenih in političnih teorij, dnevnih novic in verskih ter filozofskih stališč).« (Internet 1)

Kot nad spletom navdušen pripadnik generacije Y se sicer precej strinjam z njegovo oceno o pomembnosti izuma, niti slučajno pa ne sprejemam njegovih argumentov. Nobena tehnologija ne more povsem odstraniti jezikovnih in kulturnih preprek med prebivalci planeta: strojno prevajanje je – to je treba priznati – še precej v povojih. Pa nič zato – tudi če optimistično predpostavimo, da bodo tehnologije, ki temeljijo na semantičnih mrežah, kmalu slovnično pravilno in »slogovno užitno« prevajale daljša besedila, bo med prebivalci sveta še zmeraj stala komunikacijska bariera v obliki kulturnih razlik. Te transplanetarnemu komuniciranju zagodejo na konotativni pomenski ravni, ko začnemo zaključene znake interpretirati v smislu širših področij družbene ideologije. Končen pomen, ki se tvori pri naslovniku, je – tako Barthes – odvisen od splošnih prepričanj, konceptualnih okvirov in vrednostnih sistemov družbe. (Barthes 1984) To, da tehnologija ne odstanja vseh lingvističnih in kulturnih preprek v komuniciranju, npr. dokazujeta slovenska blogerska in mikroblogerska (Twitter) skupnost: ne glede na dejstvo, da nobena od omenjenih komunikacijskih platform ni z ničemer geografsko omejena, se – z izjemo nišnih interesnih skupnosti – velika večina uporabnikov na obeh platformah »druži« povsem lokalno.

Podobno kot družbeni pa delujejo tudi množični mediji. Breda Luthar v svojem članku z naslovom Produkcija lokalne slave razkrije delovanje tipične slovenske produkcije slave in jo oropa vsakršnih globalnih razsežnosti: »Kljub globalnim zvezdam, ki se ponujajo občinstvu prek globalne popularne kulture (kljub t.i. amerikanizaciji subjektivitete ali t.i. kolonizaciji imaginacije), so domače kulturne industrije z lokalno galaksijo znanih in slavnih namreč še vedno ena osrednjih institucij, prek katerih lokalno občinstvo lahko vzpostavlja zamišljeno skupnost in se vzpostavlja kot pripadnik te skupnosti.« (Luthar 2003, 290)

Še bolj utopično od same vpeljave koncepta transplanetarnega komuniciranja brez omejitev, pa je od tehnologije pričakovati, da bo nedemokracije spremenila v demokracije (tu se seveda postavlja tudi vprašanje, zakaj bi bilo to sploh nujno/dobro, ki v luči kulturnega relativizma Zahodu jemlje mandat za neokolonialistično vsiljevanje nekakšne demokracije oziroma liberalnega kapitalizma). Prav tako kot raba jezika je tudi raba (internetne) tehnologije odvisna od kulturnega konteksta: pomaknimo se torej od konstruiranja pomena najprej do problematike digitalnega razkoraka, potem pa še do čisto političnih intervencij lokalnega okolja oziroma – lokalnih oblasti.

Ko govorimo o globalizaciji interneta, ne moremo mimo angleškega termina digital divide, ki se v slovenščino ustaljeno prevaja kot digitalni razkorak: »Digitalni razkorak označuje neenake možnosti dostopa do informacijske tehnologije glede na zaslužek, raso, etnično pripadnost, geografsko okolje, spol in starost.« (Cullen 2001, 311) Nobena skrivnost ni, da je med informacijsko bogatimi in revnimi državami ogromen globalni razkorak: če je stopnja penetracije interneta (delež vseh uporabnikov interneta glede na celotno populacijo) v Severni ameriki 74,2-odstotna, je v Afriki zgolj 6,8-odstotna. Med tema dvema celinama ekstremov (v navedenem vrstem redu) stojijo: Avstralija, Evropa, Latinska Amerika, Srednji vzhod in Azija. Podatki so precej sveži (raziskava je bila opravljena septembra leta 2009), objavila pa jih je kolumbijska marketinška agencija Miniwatts. (Internet 2)

Že digitalni razkorak na osnovi nerazvitosti oziroma nedostopnosti infrastrukture, ki jo terja vstop v transplanetarno medmrežje,  naredi internet torej občutno manj vsezemeljski, stanje pa se seveda še občutno poslabša, ko v razpravo vključimo še lokalno politično voljo in cenzuro.

“Biti za ali proti cenzuri kot taki pomeni misliti svobodo, ki ne obstaja. Cenzura je. Lahko samo ločimo med njenimi bolj ali manj represivnimi posledicami.« (Holquist v Müller 2004, 5)

Obstajata dve vrsti cenzure: Müllerjeva vzpostavi distinkcijo med regulativno in konsitutivno cenzuro. Regulativna cenzura je cenzura v tradicionalnem pomenu besede – povezana je s institucionaliziranimi posegi v vsebine pred in/ali po njihovi objavi, konstitutivna pa je povezana s strukturnim vplivom na komuniciranje in obliko diskurza, ki vpliva na to, kaj lahko (kaj se spodobi, da) kdo komu na kakšen način sporoči. (Muller 2004, 5) Skozi internetno prizmo si bomo ogledali zgolj stanje regulativne oblike cenzure, konstitutivno pa pustili ob strani, da ne zapademo v hevristično razpravo o družbeni moči in nadzoru.

Najbolj znan kriterij za ugotavljanje visoke stopnje internetne cenzure je gotovo kanadska Open net iniciativa. Gre za akademsko raziskavo, v katero so vključene številne priznane izobraževalne institucije: Munk Centre for international studies, University of Toronto, Berkman Center for Internet & Society, University of Oxford ter University of Cambridge. Druga pomembna institucionalizirana oblika monitoringa internetne cenzure v svetu izhaja iz Francije:  Reporters sans frontières je nevladna organizacija, ki se bori za globalno svobodo govora. Dobro je videti, da se podatki obeh organizacij precej ujemajo, malo manj pa razveseljuje vsebina njihovih poročil.

Po teh podatkih je moč sklepati, da so do interneta najbolj sovražne razmere v Mjanmarju, kjer zakon z naslovom Elektronski akt prepoveduje vnos modema v državo brez posebnega dovoljenja, predvidena kazen za povezanost na splet brez posebnega dovoljenja pa je petnajst let zapora. Na Kitajskem ni veliko boljše: vlada blokira internetne vsebine o neodvisnosti Tibeta in Tajvana, pa zapise o brutalnosti policije, svobodi govora, številne tuje vire novic in pornografijo. Uradno je trenutno v Kitajskih zaporih 52 »cyber zapornikov« – najbrž ni treba posebej poudarjati, da gre zgolj za uradno poročilo. Najmanj osebnih računalnikov na prebivalca v Severni Ameriki je na Kubi, kjer je edini internetni ponudnik država. Oblasti pregledujejo IP naslove, vsebino filtrirajo s ključnimi besedami, zgodovino brskanja pa shranjujejo; neodvisni novinarji, ki so ujeti, da o stanju na Kubi pišejo za tuje medije, so kaznovani z zaporno kaznijo. V Iranu filtrirajo vse vsebine, povezane z vlado, pornografska spletna mesta, politične bloge, še posebej znani pa so po blokadi spletnih medijev, ki problematizirajo pravice žensk v arabskem svetu. Po izjemni publiciteti, ki jo je bilo dogajanje v Iranu letos deležno s strani svetovnih družbenih medijev, pa so za iransko prebivalstvo nedosegljivi tudi servisi kot so YouTube, Vimeo, Flickr, Twitter in Facebook. Ne preseneča, da je na seznamu največjih sovražnic interneta tudi Severna Koreja : le 4% Severnih Korejcev dostopa do interneta, pa še ti do izrazito strogo cenzuriranih vsebin (vsa dosegljiva spletna mesta so v lasti države). Sirija blokira »zgolj« opozicijske politične spletne vsebine, posebej znana je po nadziranju »drugače mislečih«. Zelo podobne razmere kot v Siriji so tudi v Turkmenistanu, Uzbekistanu in Vietnamu – le da v slednjem poleg opozicijske politične misli zatirajo tudi ideje aktivistov, ki se borijo za človekove pravice. Tudi Tunizija ni na najboljšem glasu, ko gre za medijsko svobodo. Oblasti državljanom blokirajo dostop do na tisoče spletnih mest: od pornografije, do tujih ponudnikov za elektronsko pošto, prevajalskih servisov in, zanimivo, »P2P« (peer to peer) tehnologijo. Še najmanj kritična država, ki se znajde v obeh poročilih, je Egipt, kjer razmere niso tako zelo problematične, da bi bile vsebine blokirane, je pa za dostop do spleta potrebna silovito resna avtentifikacija (za priklop v javno brezžično omrežje se mora uporabnik vpisati s telefonsko številko in številko osebnega dokumenta!). (povzeto po Internet 3, Internet 4)

Še bolj od nedemokratičnih praks oblasti v navedenih državah pa je problematično dejstvo, da je večina programja za blokiranje DNS naslovov razvitega na Zahodu: v Iranu za monitoring in blokiranje uporabljajo tehnologijo, ki so jo v sodelovanju z nemškim Siemensom razvili pri finski Nokii, v Tuniziji, Saudski Arabiji in Sudanu pa ameriško aplikacijo z imenom SmartFilter (filter, ki preprečuje, da bi bile vsebine zares globalne in vsem dostopne, je torej globalno prodajan izdelek, razvit v Minessoti, s strani podjetja Secure Computing, ki je imelo leta 2007 kar 237,9 milijonov dolarjev prihodkov). (Internet 5) Toliko o širjenju demokracije …

Sedaj, ko smo opravili s kulturnimi razlikami (in ugotovili, da kulturna globalizacija ne pomeni, da skupine ali posamezniki postajajo kulturno identični, pač pa da se v vmesnem prostoru med globalnim in lokalnim pojavljajo nove vrste kulturnih razlik), digitalnim razkolom (katerega smo za potrebe razprave prikazali zgolj skozi geografske razlike) in cenzuro (ki ni prisotna samo v tako imenovanem tretjem svetu, temveč povsod, kjer imajo različne družbene skupine interes, da bi njim najbolj ljube oblike vednosti dobile avtoriteto resnice), pa problematizirajmo še težave, ki jo globalizacija prinaša kapitalu.

Na spletu so najpogostejši predmet menjave multimedijske datoteke. Na eni strani imamo številne neprofitne torent skupnosti, ki svoje člane sicer pogosto izbirajo precej selektivno (za primer vzemimo skupnost What.cd, kjer moraš ob registraciji uspešno opraviti intervju oziroma kviz) , vendar jih nikoli ne zavračajo glede na geografsko točko, od koder so priklopljeni na internet. Na piratskem spletu je pomembno, kako natančen si, koliko veš in – v najslabšem primeru – kako hitra je tvoja internetna povezava. Če je civilna družba pripravljena na »en splet«, pa nanj več kot očitno ni pripravljen kapital. Kar neverjetno je, da niti eden od elitnih spletnih servisov, ki ponujajo multimedijske vsebine, teh še ni povsem osvobodil mehanizma geografskega filtriranja IP naslovov. Do  avdio in video vsebin na portalih kot so Spotify, La La, Hulu, Clickr etc,  Slovenci (kakor tudi velik del ostalega neprivilegiranega svetovnega prebivalstva) ne moremo dostopati. Tudi video posnetke na Youtube.com si lahko nenazadnje ogledujemo le tako, da se na široko izogibamo vsem vsebinam, za katerimi stoji katera od vélikih štirih založb. Poslovni modeli temeljijo na časovni komponenti: obremenjeni so s predpremierami, premierami, uradnimi izdajami, ponovnimi izdajami. Vsebine so zaradi maksimiranja zaslužka po svetu distribuirane z zamikom. Časovna dimenzija v virtualnem svetu pa je korenito spremenjena. Greenwiški časovni pasovi so v medmrežju irelavantni, internet pozna samo »svetovni čas«.  Čudni časi za rek »čas je denar«!

Viri in literatura:

• Barthes, Roland. 1984. Mythologies.  New York : Hill and Wang.
• Cullen, Robin. 2001. Addressing the digital divide. Online information Review, 25 (5).
• Luthar, Breda. 2003. Produkcija lokalne slave. Teorija in praksa 40 (2).
• Müller, Beate. 2004. Censorship & Cultural Regulation in the Modern Age. Amsterdam: Rodopi B.V.
• Scholte, Jan Aart. 2005. Globalization: a critical introduction. Hampshire: Palgrave Macmillan.
• spletni viri (polinkani v postu)