gyzargument

Pri predmetu Komunikacijski menedžment smo letos v skupinah pisali komunikacijske načrte za Študentsko organizacijo Slovenije. V blog postu objavljam tisti del naloge, ki je izpod mojih prstov. Zato, ker je naletel na dokaj kul odziv in mi malo ne da miru, da vas ne bi vprašal, kaj vi mislite o e-demokratičnem študentskem organiziranju.

1. Povzetek za vodstvo

2. Analiza situacije

2.1 Analiza organizacije

2.1.1 Pregled sekundarnih virov o organizaciji

2.1.2 Intervju s predstavnikom organizacije

2.1.3 Analiza komunikacijske in projektne dejavnosti organizacije

2.2 Analiza javnosti

2.2.1 Analiza družbenih omrežij

2.2.2 Raziskava o nameri politične participacije na protestnih kolektivnih akcijah

Tistih, ki bi želeli sodelovati in pomagati pri študentskemu organiziranju v obliki, kakršnega poznamo danes, tako rekoč ni. Problem izvira iz profesionalizacije funkcij, ki prinaša nesmiselne hierarhične ovire. Ker vsak študent član ŠOS-a postane samodejno – takoj, ko se vpiše na fakulteto, voditelji ŠOS-a ne morejo reči, da so legitimni voditelji (Matić 2010) – to pravico si jemljejo, mandat jim v resnici ni dan. Edina možnost za resnično aktivacijo študentov je, da se jih neposredno vključi v proces odločanja.

Kako velika praznina zeva med študenti in študentskimi organizacijami, dokazujejo rezultati raziskave o nameri politične participacije na protestnih kolektivnih akcijah, ki smo jo – preden so se zgodili izgredi pred parlamentom! – izvedli na Fakulteti za družbene vede. Število respondentov (N), ki smo jih vključili v raziskavo, je 300.

Na vprašanje »Ali bi se bili v naslednjem primeru pripravljeni udeležiti protestne kolektivne akcije?« (gre za anketno vprašanje, sestavljeno iz številnih indikatorjev v obliki hipotetičnih situacij) je bilo možno odgovoriti na tri načine – z Da (1), Ne vem (0.5) in Ne (0). Po obdelavi podatkov smo ugotovili,  da je aritmetična sredina enaka 0,3806,  oziroma, da se povprečen odgovor nahaja med »Ne  vem« in »Ne«. Naj dodamo, da so rezultati ankete še posebej relevantni, saj sta tako koeficient asimetrije (skewness) kot tudi koeficient sploščenosti (kurtosis) globoko znotraj intervala, ki kaže, da so spremenljivke razporejene enakomerno: prvi znaša 0,207, drugi pa -0,506. Rezulatov torej ni mogoče izpodbijati z argumentom pogostih mejnih vrednosti, saj je porazdelitev vse prej kot koničasta.

V raziskavi nas je zanimalo tudi, kolikokrat so študente v mesecu pred napovedanimi demonstracijami nagovorili predstavniki študentskih organizacij. Tudi to anketno vprašanje je bilo sestavljeno iz več indikatorjev, ki označujejo vsak svoj komunikacijski kanal  (»Kolikokrat so vas v preteklem mesecu predstavniki študentske organizacije nagovorili prek … «). Na voljo je bilo pet različnih odgovorov (1 – nikoli, 2 – redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – zelo pogosto), rezultati pa glede na vsesplošno odzivnost propagandne kampanje niso niti malo presenetljivi. Najpogosteje so bili študentje s strani predstavnikov študentskih organizacij nagovorjeni na javnih mestih (s plakati in grafiti) – aritmetična sredina tu znaša kar 3,4333, kar najpogostejši odgovor uvršča med »včasih« in »pogosto«. Drugo najbolj pogosto so bili študentje nagovorjeni preko družbenega omrežja Facebook, kjer aritmetična sredina znaša 3,1333 (včasih-pogosto). Redki pa niso bili niti nagovori preko ostalih kanalov: z aritmetično sredino 2,4667 sledi televizija, z 2.3333 elektronska pošta, z 2,100 radio, z 1,1667 pa celo propagandna SMS sporočila (!).

Dejstvo je torej, da so bili študentje priča pravi komunikacijski falangi, ki je s sindikalistično-uporniško dikcijo na (odločen) štrajk pozivala povsem neposredno. To,  da je aritmetična sredina pri prvem vprašanju (»Ali bi se bili pripravljeni udeležiti protestne kolektivne akcije …«) enaka 0,3806,  oziroma, da se povprečen študentski odgovor kljub nadvse intenzivnimi komunikacijskimi aktivnostmi študentske organizacije nahaja med »Ne  vem« in »Ne«, dokazuje, da študentske organizacije v svojem delovanju precej neuspešno naslavljajo interese študentov.

3.  Opredelitev problema

Iz zgoraj navedenih analiz smo identificirali naslednje ključne probleme, s katerimi se organizacija sooča:

A)  Pomanjkanje transparentnosti

Študentske organizacije pod pokroviteljstvom ŠOS večina študentov vidi kot peskovnik za bodoče (pokvarjene) politike. Demonstracije v podporo študentskim servisom namesto študentom, jadranje, organizacije dogodkov preko »povezanih podjetij« z razlikami v ceni, nenaročevanje propagandnih materialov pri najcenejših, temveč pri najbližjih ponudnikih (Matić 2010); tisto, kar študentskim organizacijam najbolj manjka, je popolna transparentnost poslovanja.

B)  Pomanjkanje vključenosti študentov

Študenti imajo na študentsko organiziranje najpogosteje dva različna pogleda:

• manj kritični gratifikacijo doživijo preko klasičnega načela kruha in iger (boni, pijanske veselice),
• bolj kritični se od študentskega organiziranja popolnoma distancirajo

C)   Nerazumevanje svoje pozicije v družbi

Ogromne finančne vsote, ki jih ŠOS (skupaj z organizacijami, ki spadajo pod njegovo streho) porablja za komuniciranje, ne pritičejo študentskemu organiziranju, ki bi moralo biti s komunikacijskimi taktikami bolj kot trgovcem (plačani oglasi na radijskih postajah, tisoči barvnih plakatov) ali vandalom (grafitiranje po novo zgrajenih objektih) podobno sodobnim civillnim iniciativam.

Rešitev zgoraj navedenih problemov vidimo v vpeljavi projekta e-demokracije, ki bo natančno opisan v naslednjih poglavjih.

4.  Strategija

4.1 Določitev ključnih javnosti

4.2 Komunikacijski cilji

4.3 Ključna sporočila

5. Implementacija načrta

Naša strategija vse tri glavne probleme rešuje z enim samim orodjem – s spletno aplikacijo, ki omogoča pregled nad vsemi ŠOS-ovimi projekti (transparentnost), neposredno vključenost študentov v odločevalski proces in prenos vseh komunikacijskih aktivnosti na internet. Glede na to, da ne moremo govoriti o nikakršnem digitalnem razkoraku, saj imajo vsi študenti dostop do interneta – potrebujejo ga že za prijavljanje na izpitne roke – ni nobenega razloga, da se ne bi posluževali prednosti omenjenega medija – je interaktiven (omogoča participacijo občinstva), prijazen proračunu (stroški so po končani produkciji spletnega mesta omejeni zgolj na strežniško gostovanje, ki predstavlja zanemarljiv strošek) in okolju (za razliko od papirja).

5.1 Določitev virov komuniciranja

1. Podrobnosti iz vseh študentskih projektov, vključno z vso dokumentacijo in stroški, naj bodo organizirane v novičarski modul z možnostjo selektivnega RSS ali ATOM naročanja. To pomeni, da študentom ne bo potrebno slediti vsem projektom in da bodo lahko preko kategoriziranih »feedov«, ki si jih bodo nastavili sami, od blizu spremljali samo tiste aktivnosti organizacije, ki jih najbolj zanimajo.

2. Aplikacija za vzpostavitev e-demokracije, ki je sestavljena iz dveh delov:

• Prvi del predstavlja odprto platformo, kjer študentje predlagajo ideje, jih skupaj dopolnjujejo (wiki,wave?) in o njih glasujejo. Tisti projekti, ki imajo največ podpore, se potem seveda izvedejo (financirajo) v okviru študentske organizacije.
• Drugi del pa izhaja iz prvega: aplikacija beleži pri katerih wiki projektih je bil študent najbolj dejaven in mu daje glas za odločanje o tekočem poslovanju študentske organizacije – ki naj vsak odločitev, ki vključuje odhodek, višji od od določenega zneska – ponudi v potrditev vsem tistim študentom inovatorjem, ki so v aplikaciji dovolj aktivni na področju, pod katerega spada projekt (sociala/kultura/šport/študij …)

3. Ker bi se vse to odvijalo v okviru istega spletnega mesta, na katerem se bodo kupovali tudi e-boni, ki bodo v obisk prislili vsakega študenta, na ta način zgradimo kanal, kjer lahko organizacija (oziroma njeni deli) komunicirajo z vsemi študenti, ki jih lahko targetirajo po področjih, kjer so izkazali željo po participaciji. To odpravlja vsakršno potrebo za drage tiskane komunikacijske aktivnosti (letaki).

5.2. O razvoju aplikacije

1. Baze vseh študentov posebej v ta namen ne bo potrebno digitalizirati  – ima jo univerza, ki je v zadnjih letih na vseh fakultetah uveljavila spletni referat.

2. Spletno mesto naj teče na linux strežniku, katerega uporaba je brezplačna (tu ne gre zgolj toliko za nezmožnost plačevanja Microsoftovih strežniških licenc, temveč za simbolični dokaz zavedanja lastne pozicije v družbi).

3. Za razvoj aplikacije ni smiselno najemati komercialnih interaktivnih agencij, saj je med študenti več kot dovolj znanja, da lahko sami izvajajo svoj spletni nastop.

4. Promocija aplikacije – izključno brez zakupljanja medijskega prostora

• gverilski nastop v družbenih medijih
• »infopushi« na celotni obstoječi spletni infrastrukturi organizacije
• osebno

5.1 Določitev virov komuniciranja

5.2 Določitev taktik in orodij komuniciranja

5.3 Časovnica

5.4 Proračun

6. Evalvacija načrta

7. Zaključek

8. Priloge

9. Viri