1. Bližnjice za programske ukaze

• Zajem zaslona

Za screenshote ne potrebujete nobene 3rdparty aplikacije. Istočasno pritisnite shift, ctrl in p, in slika bo shranjena v mapo Images – Screenshots.

• Hitro iskanje kontaktov

Ko ste na (katerem koli) namizju, preprosto začnite tipkati ime osebe, ki jo želite poklicati, in že boste iskali po imeniku.

• Neposreden premik eno stran nazaj v brskalniku

V primeru, da ste narobe kliknili na link in bi radi hitro prišli eno stran nazaj (ker veste, da se nahaja samo en korak nazaj in se vam ne da gledati karosela), pritisnite Delete.

• Novo okno v brskalniku

Novo okno brskalnika odprete s kombinacijo tipk ctrl in n.

• Dodaj stran med zaznamke

Ko ste na spletnem naslovu, ki ga želite dodati med zaznamke, sočasno pritisnite tipki ctrl in d.

• Osveži trenutno odprto spletno stran

Slavno računalniško bližnjico F5 nadomestite s kombinacijo tipk ctrl in r.

• Hiter multitasking pogled

Če imate prste na tipkovnici in se vam ne pritiskati na levi zgornji kot zaslona, sočasno pritisnite tipki ctrl in delete.

2. Bližnjice za urejanje besedila

• Označevanje besedila

Hkrati pritisnite shift in eno tipko smeri – desno, levo, gor, dol – seveda odvisno od tega, koliko teksta želite zajeti.

• Kopiranje in lepljenje besedila

Najprej označite tekst, nato pa istočasno pritisnite ctrl in c (pokazalo se vam bo sporočilo “Copied”); ko ga želite prilepiti, pritisnite ctrl in v.

• Izbrišite vrstico teksta, ne da bi jo označili

Istočasno pritisnite tipke ctrl, shift in delete. Na ta način izbrišete eno vrstico teksta. Za vsako naslednjo ponovite isti ukaz.

• Caps lock

Če shift pritisnete enkrat, bo velika samo naslednja črka, ki jo boste natipkali, če pa želite vklopiti caps lock način, pa shift pritisnete dvakrat (v tem primeru se vam bo pokazalo sporočilo “Caps lock on.”). Caps lock ugasnete tako, da še enkrat pritisnete shift.

• Simboli, številke

Za pisanje simbolov, ki so na tipkovnici napisani z modro, pritisnite tipko Alt. Princip je isti kot pri velikih in malih črkah: če alt pritisnete enkrat, se bo simbol izpisal pri naslednji črki, če pa alt pritisnete dvakrat, boste videli sporočilo “Fn is locked”. Simbole boste v tem primeru lahko tipkali do preklica, ki ga opravite tako, da še enkrat pritisnete tipko Alt.

• Drugi simboli

S tipko Alt pa ne dosežemo vseh simbolov, ki jih je možno zapisati. Če najprej pritisnete alt, hitro za tem pa ctrl, se vam prikaže tabela dodatnih simbolov.

Ker se je na moji najljubši mobilni platformi od zadnjega poročanja nabralo kar nekaj aplikacij vrednih vaše pozornosti, sem se odločil, da spet na kratko predstavim tiste, s katerimi sem najbolj zadovoljen.

Barriosquare

Najbolj sveža aplikacija s seznama je Barriosquare, ki na Maemo prinaša veselje, povezano z vse bolj popularnim spletnim omrežjem Foursquare. Še ne dolgo nazaj jo je bilo mogoče dobiti le v Google skupini, v kateri je razvijalec nabiral alfa testerje, konec prejšnjega tedna pa se je pojavila tudi v extras-devel repozitorijih, kar pomeni, da jo lahko namestite, ne da bi kar koli pisali v terminal. Aplikacija omogoča tako rekoč vse, kar omogočajo native Foursquare aplikacije za iPhone, Android in BlackBerry, pa tudi uporabniški vmesnik je precej prijazen.

gTranslate

gTranslate je precej intuitivna implementacija spletne aplikacije Google Translate, ki na vašo N900 prinaša skoraj vse dvojezične slovarje sveta. Sestavljata jo dva stolpca za besedilo, nad katerima sta gumba, kjer uporabnik izbere zastavo – jezik, iz/v katerega želi prevajati. Minimalistični dizajn aplikacije prinaša samo še tri gumbe: zamenjavo izvirnega in končnega jezika ter copy in paste. Na voljo je v extras-devel repozitorijih.

QuickPanorama

QuickPanorama je super igračka, ki vam omogoča, da z N900 snemate panoramske fotografije. Brezplačna (demo) verzija je na voljo v Ovi Store in dela dokaj kul fotke, en primer si lahko ogledate spodaj. V primeru, da vam panoramske fotografije dogajajo, boste gotovo veseli novice, da skupnost Maemo v bližnji prihodnosti pričakuje izdajo plačljive verzije aplikacije, ki bo odpravila problem z relativno slabo resolucijo. Spodnja slika je pomanjšana, celotno si lahko ogledate tule.

JoikuSpot

Nad Joikuspotom sem se navduševal že dve leti nazaj, ko sem Symbian verzijo namestil na N95. Prva Maemo beta verzija aplikacije, ki vaš telefon spremeni v wifi hotspot, me je pred dobrim mesecem razveselila v extras-devel repozitorijih, a se ni izkazala za najbolj stabilno (telefon je nenehoma crashal). No, sedaj je na voljo verzija 1.0, stane 15EUR, ampak če imate podatkovni paket á la iZame, jih je definitivno vredna. Odprti so tako rekoč vsi pomembni porti, pa tudi bug, ki je povzročal nestabilnost, je odpravljen.

Erminig-NG

Po nekaj urah igranja sem svoj koledar na N900 s spletnimi servisi uspešno syncal že kakšen mesec nazaj – v Google Calendar sem z ical pripeljal svoje Last.fm in Facebook evente, nato pa svoj Google calendar preko protokola exchange povezal s telefonom. No, sedaj je na voljo veliko bolj preprosta pot: aplikacija Erminig-NG je na voljo v extras-devel repozitorijih, prinaša pa uporabniku prijazen grafični vmesnik za dvosmerno sinhronizacijo vaših koledarjev.

V eni od prihajajočih objav pa bom predstavil še nekatere igričarske novosti.

Zaradi svojih rosnih 21-ih sem se odločil, da strukture in dizajnov spletnih mest agencij ne bom komentiral. Kljub temu, da me informacijska arhitektura zanima, bi bilo neprimerno, da bi tudi na tem področju “solil pamet” vsem največjim slovenskim digital agencijam. Analiza spletnih mest bo tako omejena na področje obveščanja. Mogoče bo objavo že itak kdo označil za provokativno, ampak se ne bom prav dosti sekiral – ko pišem o družbenih medijih, sem kar comfortable.

Renderspace (2.289.668 EUR)

Facebook

Obstaja samo skupina za zaposlene, ki pa ni nastavljena na “private” – pridruži se ji lahko vsak, kar deluje precej konfuzno. Še bolj konfuzno je to, da ima Renderspace na Facebooku kar dva osebna profila: Agencija Renderspace in Renderspace Agencija. Seveda ne gre za to, da bi Renderspace v stilu najbolj retardiranih brandov na Facebooku hotel nastopati z osebnim profilom; oba profila sta nastala zgolj za potrebe objavljanja aplikacij. Hint na Trubarjevo: v omenjenih dveh profilih zasebnost nastavite tako, da ne bosta več vidna pri rezultatih iskanja. Pa tudi produktni profil z rednimi objavami bi bil več kot na mestu. Prepričan sem, da nisem edini, ki ga zanima, kaj počnejo v največji digitalni agenciji v državi.

Twitter

Račun na Twittru (@renderspace) so ustvarili njihovi skoraj desetletje mlajši hrvaški kolegi, a so tudi oni dosedaj zmogli le eno (pa še to generično!) objavo. Niso niti prilagodili ozadja niti naložili profilne slike/logotipa.

Youtube

Imajo odprt profil, a je na  njem samo en video. Za razliko od njihovega računa na Twittru, je ta vsaj barvno prilagojen celostni grafični podobi podjetja. Odkar so bili nazadnje prijavljeni v račun je minilo kar dve leti. Glede na to, da očitno ne producirajo nobenega primernega video materiala, jim svetujem, da kanal skrijejo. Druga možnost je seveda redno uploadanje vseh video vsebin, ki jih Renderspace (+Pristop) ustvarja za svoje naročnike. Oboje bi bilo seveda boljše od profila, ki izgleda kot zapuščen spomenik …

Obveščanje preko spletnega mesta/bloga

V zadnjih treh mesecih (januar, december, november) so na svojem spletnem mestu objavili pet novic; vse so namenjene predstavitvi projektov, ki so jih nazadnje izdelali za svoje naročnike. Naročanja na e-obvestila ne omogočajo, pa prijave na RSS tudi ne.

Sonce.net (1.284.209 EUR)

Facebook

Produktnega profila (in s tem možnosti, da jih na Facebooku spremljajo simpatizerji/naročniki/konkurenti) nimajo, v največjem družbenem omrežju so prisotni samo s skupino namenjeno zaposlenim, ki pa je vsaj zaklenjena in ne dopušča dvoma, da je morda namenjena širši javnosti.

Twitter

Sploh nimajo uporabniškega računa.

Youtube

Sploh nimajo uporabniškega računa pt.2.

Obveščanje preko spletnega mesta/bloga

V zadnjih treh mesecih so na svjoem spletnem mestu objavili 16 novic; sklop novic ni nujno povezan z njihovimi projekti, omogočajo naročanje na newsletter z imenom Sončni Žarek, naročanja na RSS pa žal ne.

Innovatif (1.261.529 EUR)

Facebook

Innovatif na Facebooku nastopa podobno neresno kot Renderspace in Sonce.net. Nimajo produktnega profila, iskalni niz “innovatif” vrne osebni profil Inno Vatif (ugibam, da je bil tudi ta ustvarjen za potrebe objavljanja aplikacij – v tem primeru svetujem, da ga skrijejo) in profile njihovih zaposlenih.

Twitter

Pred začetkom lanskega poletja sem že mislil, da bodo pri Innovatifu svojim konkurentom pokazali, kako se tvita. Napedenali so profil (izgleda res kul) in objavili tri povsem relevante in všečno spisane objave. Seveda sem jim takoj začel slediti, ampak moje veselje ni trajalo dolgo – ostali so pri treh tvitih, profil pa pustili nespremjen in dopustili, da se na njem nabere prah. Škoda.

Youtube

Sploh nimajo uporabniškega računa.

Obveščanje preko spletnega mesta/bloga

Innovatif uporabniku na svojem spletnem mestu ne ponuja nikakršnega rednega spremljanja – niti newslettra, niti RSS-a. Glede na količino novic, ki jih sproducirajo, bi bila kakršna koli možnost naročanja tako ali tako hecna: v zadnjih treh mesecih niso v sklopu Dnevnik objavili niti enega sporočila.

Zakaj to ni kul?

Prepričan sem, da slabosti, ki so posledica tako šibke uporabe družbenih medijev s strani treh največjih slovenskih digitalnih agencij, ne potrebujejo nikakršnih pojasnil, da pa odpravim komentarje v stilu “kovačeva kobila je zmeraj bosa“, pa v treh alinejah navajam še svoje glavne argumente:

• Aktivnosti v družbenih medijih svojim naročnikom prodajajo kot “a must”; well, jaz jim ne bi verjel, če bi videl, da tega ne počnejo niti sami.
• Imajo dovolj kadrov, ki so sposobni dostojno upravljati spletno prisotnost svojega podjetja; to, da bi v družbenih medijih nastopali tako kot se spodobi, bi bil najboljši argument, ko bi bilo naročnika treba prepričati, da morajo objave prihajati iz hiše.
• Njihovi potencialni sledilci so (za razliko od ciljne publike nekaterih njihovih naročnikov) sestavljeni iz prebivalcev interneta, ki se v družbenih medijih počutijo kot doma.

Core
Oba gradita na 2.6 kernelu, pomembna razlika je, da Maemo ne uporablja tehnologije »virtualne mašine«, med tem ko Android vse aplikacije poganja skozi Java Virtual Machine.

Knjižnice in frameworki
Veliko knjižnic je operacijskema sistemoma skupnih: npr. SQLite (baza), WebKit (engine za browser) in Open GL ES (grafika). Ravno zaradi slednje je Maemo na tem področju primerjave v prednosti – podpira Open GL ES 2 (Android pa zgolj Open GL ES 1), kar v praksi pomeni kar precej bolj detajlno in lepšo grafiko pri aplikacijah in igrah. Maemo podpira še TV out, Android ga ne.

Uporabniški vmesnik
Uporabniki pri nobenemu ne skoparijo s pohvalami, kakršna koli tehnična in neobremenjena primerjava je tukaj v bistvu nemogoča. Morda bi izpostavil, da se UI vmesniki pri Androidih med sabo razlikujejo (vsak proizvajalec hoče »svoj touch«), medtem ko je pri Maemu grafični vmesnik seveda enoten.

Multimedija
Oba operacijska sistema podpirata ogromno video formatov, tudi nekatere manj pogoste izbire kot na primer Xvid, H264. OGG, zelo pogost odprtokodni audio format, je v Androidu podprt »out of the box«, med tem ko je pri Maemu podporo zanj potrebno dodatno namestiti. Po drugi strani pa Maemo podpira Microsoftov WAV in WMV, ki jih Android ne.

Tekstovno komuniciranje
V Maemo vgrajena aplikacija Conversations je brez dvoma boljša – IM kanale lahko uporabnik vnese v eno, v OS popolnoma integrirano aplikacijo, med tem ko mora pri Androidu za SMS in IM komuniciranje uporabljati ločeni aplikaciji. Maemo podpira sinhronizacijo s strežniki Microsoft Exchange, Android ne. A tudi v tem segmentu primerjave ni vse tako črno-belo: Maemo ne podpira MMS-ov, Android pa jih.

Surfanje
Omenil sem že, da oba operacijska sistema omogočata WebKit, kar rezultira v izjemno podobnih možnostih brskanja (oba podpirata copy-paste, zoom, več oken). To je sicer povezano z velikostjo zaslona (in morda ne sodi v primerjavo operacijskih sistemov), a vendarle: N900 ima resolucijo 800*480, naprave z Androidom pa največ 320*480. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, kaj to pomeni …

Aplikacije
Razvoj za Android temelji na Javi (oziroma Dalvik “dialektu” in Android NDK), razvoj za Maemo na drugi strani pa pomeni programiranje v vsemogočnemu C-ju (ter C ++ in Pythonu). Android ima zaenkrat veliko boljše razvit community (skoraj 20000 že razvitih aplikacij oziroma približno 10x več kot za Maemo). Razlog za to najbrž ne tiči v lastnostih razvijalskega okolja, temveč v preprostem dejstvu, da je “in the wild” že veliko več Android kot Maemo naprav. Zanimivo, Maemo to dokaj uspešno kompenzira z lastnostijo, da je s C knjižnicami veliko bližji namiznim linux okoljem Gnome/GTK+ – portanje je zreducirano tako rekoč na prilagoditev ekranu. Če pogledamo iz te perspektive, ima torej tudi Maemo zavidanja vreden community …

Torej?
Dejstvo, da je Maemo v bistvu embeddan Debian – z vsemi njegovimi plusi in minusi – bodo znali ceniti predvsem hekerčki/HCgeeki/C-manijaki. Nobena skrivnost ni, da je Maemo bolj odprt in bolj prijazen razvijalcem (sicer to za komercialni uspeh ni nujno dobro, spomnite se OpenMoko zgodbe, a pod okriljem Nokie se za prehud kaos ni bati).

Po drugi strani pa je bil Android za razliko od Maema razvit posebej za tako imenovane pametne telefone (predniki Maema 5 so tekli na napravah brez telefonske povezljivosti). Bolj specifičen scenarij rabe pa seveda pripomore k boljši uporabniški izkušnji, ko gre za koriščenje aparatove primarne funkcije – telefona.

Treba je reči, da je iger, ki bi bile razvite posebej za Maemo 5, zaenkrat zelo malo (aparatov N900 v “divjini” menda še ni niti 2000, tako da to ne preseneča). Zaenkrat smo – z izjemo prednaložene štirice in izvrstne Bounce Evolution – obsojeni na dva tipa iger: preproste miselne igre in legendarne igre linux okolja (slednje v nekaterih primerih niso preveč dobro prilagojene odsotnosti miške, manjši tipkovnici in zaslonu na dotik).

Bounce Evolution

Pri Roviu jim je uspelo izvrstno prikazati, kaj zmore Nokia N900, Bounce Evolution je trenutno zagotovo najbolj vroča igra na Maemo platformi. Teče na OpenGL ES 2.0, kar omogoča presenetljivo lepo sliko z resolucijo 800 x 480. To, v kombinaciji z dejstvom, da je z žogo v celoti mogoče upravljati z akselometrom, iz Bounce Evolution naredi prvo igro (na kateri koli mobilni platformi!), ki skupaj s priključkom TV out ustvarja gamersko izkušnjo, popolnoma primerljivo s prejšnjo generacijo igričarskih konzol (npr. PS2).

Škoda samo, da sta zaenkrat na voljo samo dva levela. Upam, da me bo superseksi synaptic na N900 kmalu opozoril, da je na voljo update …

Hex-a-hop

Hex-a-hop je hit med odprtokodnimi puzzle igrami, razvil pa jo je Tom Beaumont. Uspešnost v igri ni povezana s časovno komponento, ukazi pa so omejeni na premikanje in “undo”, kar je za mobilno igranje seveda kul.  Cilj v igri je potopiti vse zelene šestkotnike in na koncu varno sestopiti.  Less is more, ta špil mi ga totalno dogaja.

GBoggle

GBoogle je klon popularne namizne besedne igre Boogle: več (daljših) besed sestaviš, več točk dobiš. Phun.

Nako

Nako je preprosta igra za treniranje spomina. Dokaj zabavno se mi zdi, da se jo dejansko da natrenirati. Moj trenutni rekord je zaključek v 45 potezah.

Mancala

Mancala je uspešen poskus digitalizacije starodavne afriške namizne igre Kalah. Pravila niti niso tako preprosta, da bi jih lahko na hitro obrazložil, zato vse, ki jih zanima več, napotujem na članek v Wikipediji.

Mad Bomber

Mad Bomber je klon Activisionove klasike, ki je v izvirniku z imenom Kaboom tekla na kultni konzori Atari 2600. Razvil jo je Larry Kaplan, za Maemo pa ji je dodal zvočne efekte in malo izboljšal grafiko. Ta sicer še vedno ni ne vem kako impresivna, a je zaradi svoje enostavnosti precej “playable”. Cilj igre je čim dalj časa uspešno preprečevati, da bombe, ki jih spušča Mad Bomber, padejo na tla. Sod, v katerega morajo pasti bombe, igralec upravlja z nagibanjem telefona (t.j. z akselometrom).

Open TTD

OpenTTD sem obrnil že na Ubuntuju, gre za odprtokoden klon (GNU licenca) Microprosove igre “Transport Tycoon Deluxe”. Gre za kompleksno simulacijo transportnega podjetja s preprosto misijo: s prevozi ljudi in številnih različnih dobrin (po cesti, železnici, vodi in zraku) zaslužiti čim več denarja (predvsem več od vaših nasprotnikov). OpenTTD je izvrsten port, ki ne zapostavi niti ene izvirne funkcionalnosti, igro celo obogati z nekaj novimi bonbončki. Na N900 teče kot urca, pa tudi upravljanje s touch screenom ni niti malo problematično.

SolarWolf

Gre za še eno “sto let staro” igro, spisano v Pythonu. Pobrati morate zelene kvadratke, s strani pa vas napadajo številni sovražniki. Vsak naslednji level je bolj zahteven, kmalu postanejo totalno težki. Grafika je tako primitivna, da je že smešno, igro pa v objavi navajam predvsem zato, ker presenetljivo dobro komunicira z akselometrom.

SuperTux

Tuxa gotovo poznate. Pingvinček je maskota Linux kernela, nastopa pa v več kot tridesetih različnih igrah. Najbolj znana je najbrž ravno Supertux, v kateri je razvijalec Ingo Ruhnke črpal iz Nintendovega Super Maria. Vedno zabavna klasika tudi na telefonu izpade precej kul (upravljanje ni problematično).

Vulture’s eye

Vulture’s eye je roguelike, se pravi spada pod žanr iger vlog, zanjo pa je posebej značilna “smrt za vedno” in potezno premikanje. Igra ima veliko skupnega s kultno Nethack, a je okorno ASCII grafiko tukaj zamenjal soliden grafični prikaz.

Wormux

Wormux je precej znan klon črvov, ki so jih razvili pri Team 17. Številni so z igro sicer zelo zadovoljni (gre za eno najbolj priljubljenih odprtokodnih iger sploh), sam pa sem WWP toliko nabijal, da poznam čisto preveč trikov, ki mi tukaj manjkajo.

Hermes

Aplikacija, ki je ime dobila po antičnemu bogu komuniciranja, me je zaradi svoje preprostosti in velike uporabne vrednosti najbolj navdušila: poveže se z uporabnikovim Facebook in/ali Twitter profilom in podatke uvozi v imenik in koledar na telefonu (ne, ne namesti nadomestnega koledarja in imenika, s podatki obogati obstoječi aplikaciji – odprtost linuxa FTW!). V imenik doda profilno fotko, e-naslov in naslov morebitnega spletnega mesta, v koledar pa rojstne dneve.

Je seksi takole urejen imenik, ane?

Firefox

Firefox imamo vsi radi. Tudi, če ga morda ne marate, ga imate gotovo naloženega na svojem PC-ju/Macu/Ubuntuju – preprosto treba ga je imeti, pa če kar za kaj tako banalnega kot je dostop do FDV-jevega spletnega referata. Lani je Mozilla napovedala svoj véliki pohod na mobilni trg – najprej na Android in Maemo (linux) in pa, morda presenetljivo, Windows mobile. Android (kakor tudi iPhone, Blackberry in Symbian, za katere je bilo sicer tudi rečeno, da bodo Firefoxa v prihodnosti deležni) Firefoxa še ni dočakal, za Windows mobile pa je bil septembra letos izdan Fennec. Prva platforma, za katero je bil uradno izdan Firefox (z imenom in logotipom), je mladi Maemo 5.

Najprej sem opazil, da aplikacija odlično izkorišča prostor na ekranu - ko gledaš sajt, je to vse, kar vidiš.

Do vrstice za URL naslove (in zgodovino) prideš, ko ekran povlečeš dol…

… na levi upravljaš z zavihki …

… na desni pa z nastavitvami, zaznamki ter gumboma “naprej” in “nazaj”.

Naslednje prijetno presenečenje: iz Firefoxa na vašem namiznem računalniku/laptopu je mogoče uvoziti zgodovino, zaznamke in gesla, še več, sinhronizacija ves čas poteka v obe smeri. Najbrž si vsak lahko zamisli kakšen scenarij rabe, ko bi mu to prišlo prav. Jaz pogosto smartassam o stvareh, na katere sem naletel med surfanjem – fino se mi zdi, da Firefox na moji Nokii ve, kaj sem počel na PC-ju – in da mi na telefonu ni treba googlati, ko hočem kaj povedati. Pa tudi to, da mi ni treba vpisati nobenega gesla, ker imam vse shranjene v Firefoxu na PC-ju, precej prav pride. Add-on, ki omogoča tovrstno sinhronizacijo podatkov brskanja, se imenuje Weave Sync, prihaja pa iz Mozillinih laboratorijev

Ne glede na izvrstno informacijsko arhitekturo in superseksi Weave sinhronizacijo pa – priznam – še vedno več uporabljam built-in browser. Zdi se mi namreč, da me touchscreen tam bolj uboga. Funny, I know.

Qik

O Qik-u sem že veliko napisal, pa tudi že kaj postreamal; mislim, da o tej aplikaciji nima več smisla izgubljati besed. Na Maemo so jo prenesli v uglednem času, dela tako kot mora, izgleda pa takole.

Pixelpipe

Gre za aplikacijo, ki, precej podobno kot Nokiin Ovi Share, deluje kot “vrata”, le da je (sicer za ceno nekoliko gršega uporabniškega vmesnika) bolje povezana z drugimi spletnimi servisi: preko Pixelpipe lahko vsebine usmerite na več kot 100 različnih spletnih orodij, na najštejem samo nekatere izmed najbolj priljubljenih: Facebook, Twitter, Youtube, Vimeo, Twitvid, Twitpic, LinkedIn, Ping, Slideshare, Drop.io, Scripd, Flickr, Evernote, Google Documents, Picassa, Blogger, Tumblr, Wordpress, Typepad, Drupal in, ironično, Ovi. Objavo oddaš preko preproste forme, v kateri lahko s tagi za vsako posebej določiš, na katerih na kanalih naj se objavi (kot vidite na prikazu zaslona, sem testni objavi poslal na Facebook in Twitter).

Da objava ne bo predolga, sem se odločil, da jo razbijem na dva, morda celo več delov. Nenazadnje vam še vedno dolgujem nekaj besed o tem, kako deluje VNC viewer, v prihodnjih dneh pa nameravam stestirati še Witter, Vagalume, Mastory in gotovo še kakšno zanimivo aplikacijo iz repozitorija Extras testing, ki bo do takrat uspešno pritegnila mojo pozornost.

»Patološki narcis je subjekt, ki šele osmišlja kiberprostor, virtualno realnost, videoigre in surfanje po internetu. Brez predpostavke o tej prevladujoči formi subjektivnosti sodobne družbe je vse našteto namreč predvsem izguba časa. Ko pa se v kiberprostor priključi patološki narcis, postane nesmrten – telo pusti za sabo in začne se igra neskončnih možnosti in virtualnih resničnosti.« (Vrtačič 2009:55)

Pri intepretaciji konstrukcije spletne identitete preko fotografskega medija se bomo torej najprej oprli na Freudovo dediščino – rabo psihoanalize v socialnem kontekstu (Lasch, Žižek, Buffardi, Campbell) in albume iz Faceboka povezali s tipičnimi lastnostmi patološkega narcisa kot prevladujoče forme sodobne zahodne subjektivnosti (ibid.).

V empirični analizi fotografskih albumov svojih Facebook prijateljev, ki sem se je lotil za potrebe članka, sem ugotovil, da je povprečno število Facebook prijateljev v mojem osebnem omrežju 445, povprečno število naloženih fotografskih albumov pa 5,6. Ob tem je zanimivo, da sta spremenljivki (z izjemami, ki potrjujejo pravila, jasno) v intenzivni pozitivni korelaciji: več kot ima povprečna oseba prijateljev, več fotografskih albumov je doslej naložila. Z drugimi besedami: aktivnost v omrežju odseva tudi število prijateljev. Fotografske albume sem razdelil v osem kategorij: samopredstavitveni albumi, torej albumi, ki vsebujejo izključno slike posameznika, albumi iz potovanj in izletov, albumi, ki dokumentirajo posameznikovo ukvarjanje s hobiji, družinski albumi, albumi s slikami posameznika s prijatelji (druženje), bolj profesionalni albumi, ki implicirajo fotografijo kot hobi, albumi posvečeni posameznikovim domačim živalim in pa albumi, ki slikajo posameznikovo ljubezensko življenje. Rezultati me niso presenetili: največ albumov prikazuje posebna doživetja posameznikov (potovanja, izleti), in sicer povprečno kar 2,16 albuma na osebo (ali skoraj štirideset odstotkov vseh naloženih albumov). Druga najpogostejša albumska kategorija je tista, v kateri posameznik v »vsakodnevnem življenju« nastopa s prijatelji – takih albumov sem naštel povprečno 1,7, kar predstavlja trideset odstotkov vseh naloženih albumov. Sledi skupina fotografskih albumov, ki posameznika kot aktivnega člana družbe prikazujejo med ukvarjanjem s hobiji: takšnih je 0,9 albumov na osebo oziroma šestnajst odstotkov vseh. V navedenem vrstnem redu sledijo družinski albumi (0,4 albuma na osebo oziroma sedem odstotkov vseh albumov), albumi, ki jih sestavljajo zgolj slike posameznika samega (nekaj manj kot 0,4 albuma na osebo oziroma slabih sedem odstotkov vseh albumov), albumi, ki posameznika predstavljajo skupaj s partnerjem (0,2 albuma na osebo ali tri cela petinsedemdeset odstotka vseh – seveda pa nimajo vsi analizirani Facebook prijatelji partnerja!), albumi, ki so naklonjeni posameznikovim hišnim ljubljenčkom (0,1 album na osebo ali dva odstotka vseh albumov – podobna opomba velja tukaj – nimajo vsi hišnega ljubljenčka!) in profesionalni albumi, ki implicirajo fotografijo kot posameznikov hobi (slabih 0,1 albuma na osebo oziroma manj kot poldrugi odstotek vseh albumov). Slednje bi sicer lahko prišteli tudi kar h kategoriji “hobiji”, ampak to ne bi bistveno vplivalo na rezultate.

Poskusimo na navedene rezultate empirične analize torej pogledati skozi teoretsko prizmo Lascha in druščine. Zdi se, da na problem naletimo že pri v širši javnosti najbolj znani lastnosti patološkega narcisa – obsedenosti z zunanjosto oziroma z visoko estetiziranim videzom telesa (Lasch 1986:23), pa ni čisto tako. Sedem odstotkov tovrstnih albumov, ki s svojo naracijo spominjajo na modno fotografijo – ob dejstvu, da so albumi z naslovi á la “Jaz”, “Me, myself and I”, “Moi” med člani Facebook skupnosti namreč pogosto dojeti kot inferiorne vsebine – sploh ni malo. Dodati je treba še opazko, da številni v spletnem komuniciranju bolj spretni posamezniki navdušenost nad lastnim videzom razdrobijo med več albumov. Preračunljiv pristop k komuniciranju pa nas vodi že do nove pomembne lastnosti našega narcisa: “ne osredotoča se na medosebno intimnost, toplino ali kake druge daljnosežne izide odnosov, ampak je izjemno izurjen tako v iniciiranju odnosov kot v njihovi (iz)rabi – da bi bil kratkoročno videti popularen, uspešen in bi mu bil priznan visok status /…/ participira v dinamični ’samokonstrukciji’ prek medosebnih odnosov, da bi nenehno potrjeval svoj narcistični občutek spoštovanosti.” (Buffardi in Campbell 2008: 1304) Žižek pravi, da patološki narcis sebe smatra za superiornega, za nekakšnega izobčenca, ki sicer nosi masko konformnega posameznika, vender pa te igre ne jemlje resno. Igra jo le, da bi socialno uspel, sebe pa postavlja nad zakone, ki to igro uravnavajo. (Žižek 1987: 116). Za vsako silo hoče biti avtentičen – tudi če to zahteva opustitev konformne pozicije: je dovolj drzen in odločen, da je v funkciji avtentične samopredstavitve (Uletova le-to definira kot “proces vplivanja na vtise, ki jih imajo drugi ljudje o nas”) (Ule 2000: 214), pripravljen komunicirati tudi prezir do družbe. To precej ustreza rezultatom navedene empirične analize – trideset odstotkov Facebook albumov, ki so bili v analizi uvrščeni v kategorijo “druženje”, izrazito pogosto vsebuje prav fotografije posameznikov, ki so evidentno internalizirali vse najbolj tipične lastnosti patološkega narcizma in se “noro zabavajo s prijatelji” (vseeno jim je, kdo vidi slike, na katerih pijejo alkoholne pijače oziroma kadijo tobak ali marihuano). Kako patetična drža v obdobju, ko je »uživaj« iz svobodne izbire prerasel v moralni imperativ! (Žižek 1997) Taisti posameznik, ki ga poleg neizmerne želje po avtentičnosti (in posledično kreativnosti) vodi tudi neusahljiva želja po warholovskih petnajstih minutah slave (Lasch 1986), na Facebook tretje najraje nalaga albume, povezane s svojimi hobiji – ti ga prikazujejo kot aktivnega, uspešnega posameznika. Patološkemu narcisu seveda ni vseeno, kakšen vtis pušča: »Hitro popusti lastnim impulzom, nezmožen je tolerirati frustracije, hkrati pa ga popolnoma uničijo že majhne narcistične razžalitve oziroma odsotnost aplavza. Posameznik nima sidra identitete, realnost ukinja s primitivnimi tehnikami pozabe (droge, potrošništvo ipd.) in na ta način poskuša zapolniti kronični občutek praznine in pomiriti nevezano tesnobo.« (Vrtačič 2009: 55) Če parafraziramo zadnji del citata in ga poskusimo aplicirati na Facebook foto albume: gumb »Remove tag« je točno to – ukinitev realnosti, preprečitev nezaželjene prezentacije svetu. Rečeno s Freudom (Freud 1987), ne ustrezajo idealni podobi, ki jo ima posameznik o sebi. Na Facebooku to za razliko od fizičnega svet ne vodi v pogubo kot npr. droge, kar je eden izmed glavnih dveh razlogov, zakaj se patološki narcis tam tako dobro počuti.

»Prvič, narcisi dobro funkcionirajo v kontekstu plitkih odnosov (v nasprotju z emocionalno poglobljenimi in predanimi odnosi). Internetna socialna omrežja so zgrajena na premisi plehkih ‘prijateljstev’ z mnogimi posamezniki … In drugič, internetna socialna omrežja so visoko kontrolirana okolja. Uporabniki imajo popoln nadzor nad samoprezentacijo na spletnih straneh, kar je v večini drugih socialnih kontekstov skoraj nemogoče.« (Buffardi in Campbell 2008: 1304) Na internetu je veliko manjša nevarnost tesnobe, sploh tiste nevezane tesnobe (Žižek 1987), ki patološkemu narcisu v vsakdanjem življenju povzroča toliko frustracij – zadeve so veliko bolj obvladljive, z njimi je lažje ravnati, pa tudi s Facebook prijatelji lahko manipuliramo le z nekaj kliki, medtem ko socialna igra manipuliranja z ljudmi v t.i. realnem življenju ni nujno tako zelo preprosta in uspešna, prav tako pa je odvisna tudi še od drugih faktorjev, ki niso vedno na dosegu miške kot na internetu. Kiberprostor je okolje, ki patološkemu narcisu v veliki meri lajša življenje in mu pomaga ohranjati popolnoma nerealne predstave o sebi ter gojiti raznovrstne, tudi najbolj perverzne fantazije, s katerimi bi v t.i. realnem življenju hitro trčil ob zid.

Tudi ugotovitev iz analize, da se narcis na Facebooku nerad kaže skupaj s svojimi ljubljenimi, se sklada z njegovo teoretsko opredelitvijo: »Vsako obliko čustvene navezanosti bere kot omejitev, frustracijo lastnih narcističnih tendenc, zaradi tega ni zmožen intimne navezanosti, ki bi mu lahko zagotavljala občutek varnosti. Njegov cinični odnos do sveta implicira, da je navezava na ljudi pravzaprav znak šibkosti. V medsebojnih odnosih namesto čustvovanja pozna zgolj patetičnost, prestižne objekte pa lovi na imidž in le zato, ker njegov imidž tudi izboljšujejo.« (Vrtačič 2009: 56) Isti citat pravzprava že intepretira tudi sorazmerno nizko število albumov s hišnim ljubljenčkimi kot osrednjim motivom. Na drugi strani pa lahko opazujemo denimo članstvo v raznovrstnih Facebook skupinah in pripadnost raznovrstnim blagovnim znamkam, ki jih na omenjenem socialnem omrežju predstavljajo t.i. produktni profili (product pages). Patološki narcis se namreč mnogo lažje in rajši kot na ljudi naveže na stvari. Stvari se vedno z vsem strinjajo, nikoli ne ugovarjajo, vedno potrjujejo našo samopodobo, nimajo konfliktnih interesov, z njimi je nadvse preprosto manipulirati. Predvsem pa nas nikoli ne zapustijo – strah pred zapustitvijo, četudi zgolj umišljen, je namreč spet ena od ključnih potez patološkega narcizma (Lasch 1986).

Čeprav smo zgoraj zapisali, da bomo analizo s teorijo povezali skozi simptome patološkega narcizma, pa bomo za intepretacijo naslednje, četrte najpogostejše kategorije fotografskih albumov na največjem spletnem socialnem omrežju na svetu, prisiljeni storiti še en korak nazaj – do geneze tega subjekta, ki temelji na spremembi gravitacijskega središča družine. To »ni več ljubeči par, ampak razmerje med materjo in otrokom«. (Kanduč 2003: 185) To rezultira v socializacijskih tehnikah, ki otroku ne puščajo izbire: prisiljen je, da pod družinskimi in družbenimi pritiski razvije grandiozni Jaz (Žižek 1987).

»Industrijska proizvodnja očeta odtegne od doma in zmanjšuje njegovo vlogo v življenju otroka. Mati poskuša otroku izgubo očeta nadoknaditi, pogosto pa ji manjka praktičnih izkušenj v vzgoji otrok. V vedno večji meri se naslanja na strokovnjake. Oba starša želita iz družine napraviti zavetje pred zunanjimi pritiski, sami standardi, po katerih merita uspeh svojega početja, pa v glavnem izhajajo iz industrijske sociologije, iz ‘kadrovskega menedžmenta’, iz otroške psihologije – skratka, iz organiziranega aparata družbenega nadzora. Borba družine, da se prilagodi od zunaj vsiljenemu idealu družinske solidarnosti in starševstva, ustvarja videz solidarnosti za ceno spontanih občutkov, ustvarja ritualizirane odnose brez prave vsebine.« (Lasch 1986: 200-201)

Ampak zakaj je na Facebooku toliko slik, ki prikazujejo posameznikovo družino, če je ta tako disfunkcionalna? Odgovor izhaja iz lastnosti osebne fotografije, ki – tako kot vsi mediji – ni nekaj, kar se pojavlja čez in nasproti realnosti, temveč nekaj, kar tvori del nastopov skozi katere ljudje vzpostavljajo realnosti. Lepše povedano: fotografija ne odseva realnosti, temveč jo konstruira. Če parafraziramo Wittgensteina, ki je podobno rekel o jeziku: meje moje fotografije so meje mojega sveta. Socialni konstruktivisti pa bi rekli, da ljudje osmišljajo sebe in svoje odnose skozi naracijo (Gergen in Shotter v Haldrup in Larsen 2003). Od tu izvira posameznikova potreba, da objavlja albume s svojo družino kot osrednjim motivom. Na skoraj vseh slikah družine igrajo, pozirajo – druge aktivnosti so na čakanju. Ko se fotografirajo, je to vse kar počnejo. Na slikah so srečni, povezani, enotni: “Namen vseh the teatraličnih nastopov je akcije prikazati, kot da bi bile resnične.” (Schechner v Haldrup in Larsen 2003) Na fotografijah ni prostora za objokane otroke, uporniške najstnike in živčne starše. To lepo povzame Bourdieu: “’Naravno’ je kulturni kod.” (Bourdieu v Haldrup in Larsen 2003) Ni pa povedano prav v ničemer skregano s teorijo patološkega narcizma – ne glede na to, da posameznik sam sebe dojema kot upornika proti družbenim normam, se vseeno za nobeno ceno ne bo odrekel nikakršni podobi, ki ga prikazuje kot privilegiranega, srečnega, obkroženega z ljudmi, ki ga obožujejo in bi zanj storili vse.

Dolgujemo pa še razlago najpogostejše kategorije fotografij: albumov posnetih na izletih in potovanjih – ti predstavljajo kar štirideset odstotkov vseh Facebook albumov. Takoj naj zapišemo, da glavni krivec za to ni želja po konzumiranju znamenitosti, temveč želja po produciranju družbenih odnosov. Patološki narcis na potovanju uporablja kamero, da pokaže, da si je potovanje lahko privoščil, pa tudi, da lahko dopolni spisek krajev, ki jih je že obiskal (najbrž ni naključje, da tudi za to obstajajo številne Facebook aplikacije). Potovanja so v sodobni družbi razumljena kot prostočasna dejavnost privilegiranih tako v materialnem kot simbolnem smislu; s tem patološki narcis v svojih očeh (in v očeh Drugega) pridobi tudi na kulturnem kapitalu (glej Bourdieu 1986.). Drugače povedano: fotografije iz potovanj ustvarjajo »ugodne« naracije: »Ne iščejo lepot avtentičnega Drugega, pač pa avtentičnost med njimi samimi.« (Wang v Haldrup in Larsen 2003) Kraji, kamor potujejo, torej niso nič drugega kot scene: »Za konstrukcijo in vzdrževanje življenjskih zgodb ljudje potrebujejo avanture.« (Scheibe v Haldrup in Larsen 2003) Patološki narcis gre na potovanje po fotografijo, na koncert po videoposnetek iz prve vrste, na nogometno tekmo po ekskluzivni tweet ob golu. Zdi se, da je s pojavom socialnih omrežij tipa Facebook še bolj prišla do izraza še ena lastnost patološkega narcisa, ki jo je izpostavil že Lasch: bolestna odvisnost od aplavza Drugega. Edina poanta nalaganja fotografij na splet, vsaj videti je tako, je v aktivnosti po tem dejanju: periodičnem spremljanju odzivov, klikov na gumb “like” in komentarjev. Če fotografije nihče ne opazi, je, kot da je sploh nikoli ne bi posneli.

Literatura

• Bourdieu, Pierre. 1986. The forms of capital v Richardson, D.J., (ur.) Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education. 241-258. New York: Greenwood.
• Buffardi, Laura E. in W. Keith Campbell. 2008. Narcissism and Social Networking Web Sites. V: Personality and Social Psychology Bulletin. London, Los Angeles, New Delhi, Singapur: SAGE Publications.
• Freud, Sigmund. 1987. Metapsihološki spisi. Ljubljana : ŠKUC : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Haldrup, Michael, Larsen, Jonas. 2003. The Family Gaze. Tourist Studies, 3 (1) 23-46. Roskilde: Roskilde University Publications.
• Kanduč, Zoran. 2003. Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska založba.
• Lasch, Christopher . 1986. Narcistička kultura. Ameriški život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb: Naprijed.
• Ule, Mirjana. 2000. Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
• Vrtačič, Eva. 2009. E-smrtnost. Medijska preža 8 (5). Dostopno na http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/35/splet/
• Žižek, Slavoj. 1987. Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

Minusi

1. Ovi

Glede na to, kako zelo Nokia pusha svojo storitev OVI, me je presenetilo, da bom ravno na tem področju najbolj razočaran. Ne le, da me servis še vedno ne zna nagovoriti: bolj problematično se mi zdi, da ni sploh ni kompatibilen s trenutno najboljšo Nokio around. Najprej sem si hotel nov device nastaviti online, pa mi med možnostmi ni uspelo najti N900. Ker kar nisem mogel verjeti, da moj nov telefon ni kompatibilen s krovnim Nokiinim online servisom, sem poskusil še z OVI desktop aplikacijo. No luck.

Spomnim se, da tudi Nokia 5800 dolgo ni bila kompatibilna z OVI-jem. Torej tudi N900 najverjetneje vsak čas bo … Pa vendarle, treba je povedati, da je nekdo pri projektu resno zajebal s  časovnicami.

2. Baterija

Ne vem, če bi za to krivil Nokio – nič boljše ni z iPhonom in Androidi – ampak dejstvo je, da baterijska tehnologija ne drži tempa, ki ga diktirajo inovativni razvijalci. Na avtobusu sem pogledal 2 dela Seinfelda, obrnil eno igrco, ko pa sem hotel nekoga poklicati, da bi mu sporočil, naj me počaka na postaji, mi je zmanjkalo baterije. Jup, this is real life. N900-ka (zdajle, ko je še frišna) preživi en dan intenzivne rabe. Podobno izkušnje sem imel z N97-ko, pa tudi z N95-ko, ki pa po kakšnemu letu ni zdržala niti pol dneva več …

3. MMS sporočila

Ni jih. Gotovo bo kmalu kakšna aplikacija, ki jih bo podprla, ampak … to ni to. iPhone userji, ki so bili od leta 2007 ravno zaradi MMS sporočil pogosto tarča posmeha Nokiinih fanov, se lahko sedaj smejijo nazaj

Plusi

Jup, dejansko me zaenkrat ni še čisto nič drugega zmotilo, drugi seznam je kar precej daljši. Telefon je hud. Rly!

1. Maemo

O strojnih lastnostih aparata na tem mestu sploh ne bom izgubljal besed. Kamera, diskovje, procesor in ostalo drobovje so bili itak vedno aduti Nokie. N900 pa po zaslugi operacijskega sistema Maemo za razliko od N95, N96 in N97-ke ni le zmogljiv stroj, ampak tudi neznansko seksi gadget s precej domišljenimi interakcijami. Uporabniku prijazen uporabniški vmesnik, ki je bil roko na srce do sedaj res domena iPhona, je tisto, kar na N900-ki najbolj navdušuje. Štiri namizja (tisti, ki ste na linuxu kdaj uporabljali GNOME desktop veste, o čem govorim), kamor lahko mečete bližnjice in kakršne koli widgete, ki vam padejo na pamet (remember, C is the limit ), so resnično epic. Izpostaviti je potrebno še window management, ki je res neverjetno intuitiven. Bi vam pokazal screencast, pa aplikacija Load applet še ne dela, kot bi morala. Sem prepričan, da kmalu bo, that’s the beauty of linux. Do takrat pa bo moral zadostovati tale embeddan video:

2. TV out + akselometer + fajna grafika = magic combo

TV out in akselometer je imela že N95-ka, ampak powerful grafična kartica je tisto, kar iz N900 naredi carsko napravo za gaming. V prihodnjih dnevih vam v enem videu pokažem, kako za TV-jem nabijam Bounce Evolution. Stavim, da bo v roku enega leta na sceni 10 fajnih špilov, ki bodo združevali funkciji akselometer in TV out. Aja, ko smo že pri funkciji TV out – z 32 gb diska tudi gledanje filmov iz telefona ni več ekstremni šport. Naslednji vikend grem domov brez laptopa (ki ga za tista dva dni itak tovorim bolj kot ne zaradi gledanja videa), s šesto sezono Peep Showa in TV out kablom.

3. Conversations

Instant messaging izkušnja na N900-ki je nepopisno dobra. Ne glede na to, kaj delaš, na ekran v obliki rumenega floater oblačka iz Gtalka vedno prileti novo sporočilo. Podobno kot v PC aplikaciji Digsby. SMS sporočila se odvijajo znotraj iste aplikacije, shranjujejo se v obliki pogovorov (tako kot na primer pri Gmailu), kontakti so združeni. Včasih se ne zavedaš, ali pišeš SMS ali IM sporočilo. Totalno neat aplikacija, ob kateri pride qwerty tipkovnica še posebej do izraza.

4. Email

Izkušnja, ki jo omogoča v Maemo 5 integrirana aplikacija Modest, je super. IMAP podpora (yup, tudi mapice, ki ste jih v Gmailu ustvarili sami), popolnoma integriran HMTL (to je zakon!), brez problemov naenkrat priklopljeni številni različni email naslovi … pa še nastavitev je posebno doživetje: v dropdown meniju izbereš ponudnika (v mojem primeru gmail in exchange), vtipkaš uporabniško ime in geslo in … voilà!

5. Aplikacijeeeeeeeee

Aplikacij sicer res še ni ne vem kako veliko, je pa med njimi vseeno že nekaj takšnih biserov, ki jih Symbian nikoli ni bil deležen. V naslednjih objavah vam bom od bliže pokazal Firefox mobile, Evernote, Pixelpipe Media Gateway, VNCviewer, pa še kaj, kar me do takrat posebej navduši.

Aja še to: nagradna igra je že v teku, zaenkrat sta prijavljena samo dva kandidata. Klik.

Globalizacija je pogosto razumljena kot internacionalizacija, se pravi predvsem kot rast internacionalnih transakcij, pa tudi kot rast ekonomske medsebojne povezanosti držav:  na osnovi trgovinske dejavnosti, trgovanja z denarjem in pretoka delovne sile. Dani Rodrik je stopnjo globalizacije npr. meril kot delež vsote mednarodnih transkacij glede na državni BDP. (Scholte 2007, 54) Podobno globalizacijo razumejo neoliberalisti: kot liberalizacijo oziroma kot proces, ki odstranja uradne omejitve gibanja ljudi in resursov med državami. (Scholte 2005, 56-57) Tretji vidik globalizacijo razlaga kot univerzalizacijo: kot proces, ki dela različne objekte in izkušnje skupne ljudem v vseh poseljenih delih sveta.  Globalno v tem kontekstu pomeni vsepovsod prisotno; globalizirani so npr. kari, kokakola ali pa barbi lutke. (Scholte 2005, 58)  Naslednji, morda še najbolj drzen od starejših vidikov, globalizacijo definira kot vesternizacijo, se pravi kot poseben tip univerzalizacije, ki implicira, da postajajo človeštvu skupne predvsem moderne družbene strukture (kapitalizem, industrializacija, racionalizacija, urbanizem, individualizem) in da se s tem uničujejo obstoječe kulture in lokalna avtonomija. (Scholte 2005, 58-59)

Jan Aart Scholte vse predstavljene vidike suvereno zavrne kot udobne izbire – z argumentom, da nobena od definicij ne zajame ničesar, kar bi bilo trenutnemu času posebej lastnega. Prva dva vidika odpravi z zgodovinskim dejstvom, da je bila mednarodna ekonomija v tretji četrtini devetnajstega stoletja deležna izrazito intenzivne liberalizacije, pa ni nihče potreboval termina »globalizacija«. Nič bolj prizanesljiv ni do definicije, ki globalizacijo predstavlja kot univerzalizacijo:  ta je namreč prav tako zgodovinsko dejstvo (primer svetovnih religij). Tudi vesternizacijo odpravi, ker »ni nič novega« -  primerja jo z kolonizacijo. Scholte zato vpelje peti vidik – globalizacijo predstavi kot širjenje transplanetarnih, nadozemeljskih povezav med ljudmi; vidi jo kot proces odstranjevanja ovir za globalno komuniciranje. Globalizacija tako uvaja pomembno spremembo v dojemanju fizičnega prostora kot absolutnega komunikacijskega konteksta; medosebno komuniciranje vse pogosteje poteka »izven prostora« ali, če hočete – na domeni. (Scholte 2005, 59-64)

Ta teoretski vidik  je prav gotovo najbolj primerno izhodišče za razpravo o internetu: ljudje lahko, lažje kot kadar koli prej, stopamo v interakcijo z ljudmi iz katerega koli poseljenega dela sveta prav zaradi komunikacijskih kanalov, povezanih z internetnimi tehnologijami (radiu in telefonu na tem mestu seveda priznavamo pionirsko vlogo v obravnavanemu procesu, a si ju bomo v nadaljni razpravi drznili povsem zapostaviti).

Južnoafriški antropolog Dr. Philip Tobias je internet označil kot najpomembnejši družbeni izum po jeziku: »Zato, ker omogoča takojšnjo komunikacijo vsakogar z vsakim na svetu in zato, ker je demokratiziral znanje (ker ima po zaslugi internetne tehnologije vsak dostop do vseh informacij, vseh družbenih in političnih teorij, dnevnih novic in verskih ter filozofskih stališč).« (Internet 1)

Kot nad spletom navdušen pripadnik generacije Y se sicer precej strinjam z njegovo oceno o pomembnosti izuma, niti slučajno pa ne sprejemam njegovih argumentov. Nobena tehnologija ne more povsem odstraniti jezikovnih in kulturnih preprek med prebivalci planeta: strojno prevajanje je – to je treba priznati – še precej v povojih. Pa nič zato – tudi če optimistično predpostavimo, da bodo tehnologije, ki temeljijo na semantičnih mrežah, kmalu slovnično pravilno in »slogovno užitno« prevajale daljša besedila, bo med prebivalci sveta še zmeraj stala komunikacijska bariera v obliki kulturnih razlik. Te transplanetarnemu komuniciranju zagodejo na konotativni pomenski ravni, ko začnemo zaključene znake interpretirati v smislu širših področij družbene ideologije. Končen pomen, ki se tvori pri naslovniku, je – tako Barthes – odvisen od splošnih prepričanj, konceptualnih okvirov in vrednostnih sistemov družbe. (Barthes 1984) To, da tehnologija ne odstanja vseh lingvističnih in kulturnih preprek v komuniciranju, npr. dokazujeta slovenska blogerska in mikroblogerska (Twitter) skupnost: ne glede na dejstvo, da nobena od omenjenih komunikacijskih platform ni z ničemer geografsko omejena, se – z izjemo nišnih interesnih skupnosti – velika večina uporabnikov na obeh platformah »druži« povsem lokalno.

Podobno kot družbeni pa delujejo tudi množični mediji. Breda Luthar v svojem članku z naslovom Produkcija lokalne slave razkrije delovanje tipične slovenske produkcije slave in jo oropa vsakršnih globalnih razsežnosti: »Kljub globalnim zvezdam, ki se ponujajo občinstvu prek globalne popularne kulture (kljub t.i. amerikanizaciji subjektivitete ali t.i. kolonizaciji imaginacije), so domače kulturne industrije z lokalno galaksijo znanih in slavnih namreč še vedno ena osrednjih institucij, prek katerih lokalno občinstvo lahko vzpostavlja zamišljeno skupnost in se vzpostavlja kot pripadnik te skupnosti.« (Luthar 2003, 290)

Še bolj utopično od same vpeljave koncepta transplanetarnega komuniciranja brez omejitev, pa je od tehnologije pričakovati, da bo nedemokracije spremenila v demokracije (tu se seveda postavlja tudi vprašanje, zakaj bi bilo to sploh nujno/dobro, ki v luči kulturnega relativizma Zahodu jemlje mandat za neokolonialistično vsiljevanje nekakšne demokracije oziroma liberalnega kapitalizma). Prav tako kot raba jezika je tudi raba (internetne) tehnologije odvisna od kulturnega konteksta: pomaknimo se torej od konstruiranja pomena najprej do problematike digitalnega razkoraka, potem pa še do čisto političnih intervencij lokalnega okolja oziroma – lokalnih oblasti.

Ko govorimo o globalizaciji interneta, ne moremo mimo angleškega termina digital divide, ki se v slovenščino ustaljeno prevaja kot digitalni razkorak: »Digitalni razkorak označuje neenake možnosti dostopa do informacijske tehnologije glede na zaslužek, raso, etnično pripadnost, geografsko okolje, spol in starost.« (Cullen 2001, 311) Nobena skrivnost ni, da je med informacijsko bogatimi in revnimi državami ogromen globalni razkorak: če je stopnja penetracije interneta (delež vseh uporabnikov interneta glede na celotno populacijo) v Severni ameriki 74,2-odstotna, je v Afriki zgolj 6,8-odstotna. Med tema dvema celinama ekstremov (v navedenem vrstem redu) stojijo: Avstralija, Evropa, Latinska Amerika, Srednji vzhod in Azija. Podatki so precej sveži (raziskava je bila opravljena septembra leta 2009), objavila pa jih je kolumbijska marketinška agencija Miniwatts. (Internet 2)

Že digitalni razkorak na osnovi nerazvitosti oziroma nedostopnosti infrastrukture, ki jo terja vstop v transplanetarno medmrežje,  naredi internet torej občutno manj vsezemeljski, stanje pa se seveda še občutno poslabša, ko v razpravo vključimo še lokalno politično voljo in cenzuro.

“Biti za ali proti cenzuri kot taki pomeni misliti svobodo, ki ne obstaja. Cenzura je. Lahko samo ločimo med njenimi bolj ali manj represivnimi posledicami.« (Holquist v Müller 2004, 5)

Obstajata dve vrsti cenzure: Müllerjeva vzpostavi distinkcijo med regulativno in konsitutivno cenzuro. Regulativna cenzura je cenzura v tradicionalnem pomenu besede – povezana je s institucionaliziranimi posegi v vsebine pred in/ali po njihovi objavi, konstitutivna pa je povezana s strukturnim vplivom na komuniciranje in obliko diskurza, ki vpliva na to, kaj lahko (kaj se spodobi, da) kdo komu na kakšen način sporoči. (Muller 2004, 5) Skozi internetno prizmo si bomo ogledali zgolj stanje regulativne oblike cenzure, konstitutivno pa pustili ob strani, da ne zapademo v hevristično razpravo o družbeni moči in nadzoru.

Najbolj znan kriterij za ugotavljanje visoke stopnje internetne cenzure je gotovo kanadska Open net iniciativa. Gre za akademsko raziskavo, v katero so vključene številne priznane izobraževalne institucije: Munk Centre for international studies, University of Toronto, Berkman Center for Internet & Society, University of Oxford ter University of Cambridge. Druga pomembna institucionalizirana oblika monitoringa internetne cenzure v svetu izhaja iz Francije:  Reporters sans frontières je nevladna organizacija, ki se bori za globalno svobodo govora. Dobro je videti, da se podatki obeh organizacij precej ujemajo, malo manj pa razveseljuje vsebina njihovih poročil.

Po teh podatkih je moč sklepati, da so do interneta najbolj sovražne razmere v Mjanmarju, kjer zakon z naslovom Elektronski akt prepoveduje vnos modema v državo brez posebnega dovoljenja, predvidena kazen za povezanost na splet brez posebnega dovoljenja pa je petnajst let zapora. Na Kitajskem ni veliko boljše: vlada blokira internetne vsebine o neodvisnosti Tibeta in Tajvana, pa zapise o brutalnosti policije, svobodi govora, številne tuje vire novic in pornografijo. Uradno je trenutno v Kitajskih zaporih 52 »cyber zapornikov« – najbrž ni treba posebej poudarjati, da gre zgolj za uradno poročilo. Najmanj osebnih računalnikov na prebivalca v Severni Ameriki je na Kubi, kjer je edini internetni ponudnik država. Oblasti pregledujejo IP naslove, vsebino filtrirajo s ključnimi besedami, zgodovino brskanja pa shranjujejo; neodvisni novinarji, ki so ujeti, da o stanju na Kubi pišejo za tuje medije, so kaznovani z zaporno kaznijo. V Iranu filtrirajo vse vsebine, povezane z vlado, pornografska spletna mesta, politične bloge, še posebej znani pa so po blokadi spletnih medijev, ki problematizirajo pravice žensk v arabskem svetu. Po izjemni publiciteti, ki jo je bilo dogajanje v Iranu letos deležno s strani svetovnih družbenih medijev, pa so za iransko prebivalstvo nedosegljivi tudi servisi kot so YouTube, Vimeo, Flickr, Twitter in Facebook. Ne preseneča, da je na seznamu največjih sovražnic interneta tudi Severna Koreja : le 4% Severnih Korejcev dostopa do interneta, pa še ti do izrazito strogo cenzuriranih vsebin (vsa dosegljiva spletna mesta so v lasti države). Sirija blokira »zgolj« opozicijske politične spletne vsebine, posebej znana je po nadziranju »drugače mislečih«. Zelo podobne razmere kot v Siriji so tudi v Turkmenistanu, Uzbekistanu in Vietnamu – le da v slednjem poleg opozicijske politične misli zatirajo tudi ideje aktivistov, ki se borijo za človekove pravice. Tudi Tunizija ni na najboljšem glasu, ko gre za medijsko svobodo. Oblasti državljanom blokirajo dostop do na tisoče spletnih mest: od pornografije, do tujih ponudnikov za elektronsko pošto, prevajalskih servisov in, zanimivo, »P2P« (peer to peer) tehnologijo. Še najmanj kritična država, ki se znajde v obeh poročilih, je Egipt, kjer razmere niso tako zelo problematične, da bi bile vsebine blokirane, je pa za dostop do spleta potrebna silovito resna avtentifikacija (za priklop v javno brezžično omrežje se mora uporabnik vpisati s telefonsko številko in številko osebnega dokumenta!). (povzeto po Internet 3, Internet 4)

Še bolj od nedemokratičnih praks oblasti v navedenih državah pa je problematično dejstvo, da je večina programja za blokiranje DNS naslovov razvitega na Zahodu: v Iranu za monitoring in blokiranje uporabljajo tehnologijo, ki so jo v sodelovanju z nemškim Siemensom razvili pri finski Nokii, v Tuniziji, Saudski Arabiji in Sudanu pa ameriško aplikacijo z imenom SmartFilter (filter, ki preprečuje, da bi bile vsebine zares globalne in vsem dostopne, je torej globalno prodajan izdelek, razvit v Minessoti, s strani podjetja Secure Computing, ki je imelo leta 2007 kar 237,9 milijonov dolarjev prihodkov). (Internet 5) Toliko o širjenju demokracije …

Sedaj, ko smo opravili s kulturnimi razlikami (in ugotovili, da kulturna globalizacija ne pomeni, da skupine ali posamezniki postajajo kulturno identični, pač pa da se v vmesnem prostoru med globalnim in lokalnim pojavljajo nove vrste kulturnih razlik), digitalnim razkolom (katerega smo za potrebe razprave prikazali zgolj skozi geografske razlike) in cenzuro (ki ni prisotna samo v tako imenovanem tretjem svetu, temveč povsod, kjer imajo različne družbene skupine interes, da bi njim najbolj ljube oblike vednosti dobile avtoriteto resnice), pa problematizirajmo še težave, ki jo globalizacija prinaša kapitalu.

Na spletu so najpogostejši predmet menjave multimedijske datoteke. Na eni strani imamo številne neprofitne torent skupnosti, ki svoje člane sicer pogosto izbirajo precej selektivno (za primer vzemimo skupnost What.cd, kjer moraš ob registraciji uspešno opraviti intervju oziroma kviz) , vendar jih nikoli ne zavračajo glede na geografsko točko, od koder so priklopljeni na internet. Na piratskem spletu je pomembno, kako natančen si, koliko veš in – v najslabšem primeru – kako hitra je tvoja internetna povezava. Če je civilna družba pripravljena na »en splet«, pa nanj več kot očitno ni pripravljen kapital. Kar neverjetno je, da niti eden od elitnih spletnih servisov, ki ponujajo multimedijske vsebine, teh še ni povsem osvobodil mehanizma geografskega filtriranja IP naslovov. Do  avdio in video vsebin na portalih kot so Spotify, La La, Hulu, Clickr etc,  Slovenci (kakor tudi velik del ostalega neprivilegiranega svetovnega prebivalstva) ne moremo dostopati. Tudi video posnetke na Youtube.com si lahko nenazadnje ogledujemo le tako, da se na široko izogibamo vsem vsebinam, za katerimi stoji katera od vélikih štirih založb. Poslovni modeli temeljijo na časovni komponenti: obremenjeni so s predpremierami, premierami, uradnimi izdajami, ponovnimi izdajami. Vsebine so zaradi maksimiranja zaslužka po svetu distribuirane z zamikom. Časovna dimenzija v virtualnem svetu pa je korenito spremenjena. Greenwiški časovni pasovi so v medmrežju irelavantni, internet pozna samo »svetovni čas«.  Čudni časi za rek »čas je denar«!

Viri in literatura:

• Barthes, Roland. 1984. Mythologies.  New York : Hill and Wang.
• Cullen, Robin. 2001. Addressing the digital divide. Online information Review, 25 (5).
• Luthar, Breda. 2003. Produkcija lokalne slave. Teorija in praksa 40 (2).
• Müller, Beate. 2004. Censorship & Cultural Regulation in the Modern Age. Amsterdam: Rodopi B.V.
• Scholte, Jan Aart. 2005. Globalization: a critical introduction. Hampshire: Palgrave Macmillan.
• spletni viri (polinkani v postu)

Danes mineva peti dan od zadnje prenove največjega družbenega omrežja na svetu, ki je, kot vsaka, dvignila veliko prahu.

Saw it coming, vedno je isto.

Facebook ni navadno spletno mesto: je splet znotraj spleta (Googlovi pajki morajo pogosto ostati zunaj), privzeta domača stran v milijonih brskalnikih, glavni krivec, da je mobilni internet v državah, kot je naša, postal mainstream, vedno bolj priljubljena IM platforma, nenazadnje je Facebook tudi zatočišče številnih meni podobnih samooklicanih glasnikov engagement marketinga. Definiral je nov model komuniciranja in postal pomemben del naših življenj in naše kulture.

Nič novega ni, da nobena kultura ne mara velikih sprememb, ki se zgodijo čez noč – kot vse ostale velike institucije, je tudi kultura v svojem bistvu konzervativna, stremi k ohranjanju statusa quo in tega, čemur pravimo tradicionalne vrednote. Spremembe so lahko dobre ali pa slabe, a kultura ima do njih “po defaultu” negativen odnos; ker redefinirajo neke temeljne koncepte, na katerih je zgrajena identifikacija njenih članov. Prenova Facebooka ni v tej luči razumljena nič manj narobe od novega družinskega zakonika. Javnost se pač brezglavo upira vsakršnim radikalnim spremembam, tudi če jih ne razume – kot da “intuitivno čuti”, da bo šlo vse v maloro, če se zdaj da pedrom otroke/če se malo spremeni layout Facebook home strani. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da niti v prvem niti v drugem primeru seveda nimajo nobenega racionalnega argumenta, zakaj ne.

Dovolj o “vedno slabih spremembah”, poglejmo raje, kaj se je sploh spremenilo in poskusimo razložiti, zakaj.

Uradna najava s strani Facebooka izgleda takole:

Vsebine, ki pristanejo v newsfeedu, torej uspešno prestanejo filtriranje z algoritmom lajkov, komentarjev in pretekle interakcije s posamezno osebo (v njem naj bi bile zajete tudi označene fotografije – če si z nekom velikokrat potaggan na isti sliki, Facebook upravičeno domneva, da ti je ta oseba blizu, njena objava pa pomembna). Algoritem je malo dopolnjen, sicer pa precej podoben tistemu iz modula Highlights, “ki so ga imeli vsi radi”. Najpomembnejša razlika je kakopak v uporabnikovo dobro: iz News feeda se da določeno osebo/produktni profil odstraniti, pri Highlights pa to ni bilo možno. Pa še nekaj: “zanimiva zgodba”, predstavljena v Highlights, je od uporabnika za interakcijo terjala dva klika, news feed pa terja samo enega. Novi news feed ima še eno spregledano, a ne tako nepomembno prednost: home se sedaj nalaga skoraj pol manj časa kot prej.

Odstranitev Highlights nekateri (smiselno) povezujejo tudi z mestom modula “Events” (sem spadajo tudi rojstni dnevi), ki je po dolgem času spet viden brez skrolanja (koleščkanja, heh?) navzdol, kar – glede na to, da ljudje dejansko zapravljajo keš za virtualna darila – za Facebook seveda pomeni povečanje dohodka.

Live feed (stari news feed) spet vključuje številne zgodbe o aktivnostih (torej ne samo o objavah uporabnikov): pravijo, da zato, ker so takrat, ko so jih odstranili, doživeli hud pritisk s strani uporabnikov. No, s to razlago se jaz ne bom zadovoljil (saj so vendar ob vsaki spremembi deležni pritiska uporabnikov!).  Moja teorija je, da so z novicami o novih prijateljstvih, novih/razpadlih ljubezenskih zvezah, odzivanju na vabila na dogodke, članstvu v skupinah zgolj odvrnili pozornost od tega, da so v Live feed dodali tudi novice, povezane s produktnimi profili. Pa ne njihovih objav – to so storili že s prejšnjo prenovo, in se je izkazalo za kul – temveč aktivnosti uporabnikov, povezane s produktnimi profili (npr. “x became a fan of y”). Vse v duhu zagotavljanja večje aktivnosti uporabnikov in pospeševanja efekta snežne kepe. Vse lepo in prav, če le ne bo information overdose. Sam sicer mislim, da ne bo.

Na koncu bom izpostavil zame edini pravi fail prenove, ki ga je med mojimi 522 facebook frendi omenila zgolj ena deklica: engagement gor ali dol, z nagovarjanjem uporabnikov, naj se z nekom ponovno povežejo/mu nekaj napišejo na wall, so šli pa odločno predaleč. Zakaj? Preverite na Twittru

Kaj mislite (in zakaj se ne strinjate)?