Prvi tovrstni start-up so leta 2008 ustanovili v Chicagu. GroupOn naj bi bil vreden že okoli 1,2 milijardi dolarjev. Dobra ideja seveda ni ostala neopažena in GroupOnu so se hitro pridružili številni konkurenti. Na globalnem trgu so najbolj opazni BuyWithMe, SocialBuy, GroopSwoop in ScoopSt.

Groupon vsak dan pripravi ponudbo za skupinski popust v okoli 70 ameriških in kanadskih mestih. Edino evropsko mesto, kjer poslujejo, je zaenkrat London. Potreba po lokalizirani ponudbi je tisto, zaradi česar se zdi, da bodo med Grouponovimi konkurenti najuspešnejši tisti, ki bodo ponudbe pripravljali v mestih, kjer priložnosti za skupinsko e-nakupovanje še ni.

Tudi na območju bivše Juge se je player, za katerega se zdi, da ve, kaj dela, že pojavil. Gre za zagrebško podjetje Kolektiva, ki že posluje v petih hrvaških mestih (Zagreb, Reka, Osijek, Split, Zadar) in v Beogradu. Na sceni se sicer že nekaj časa šepeta, da podjetje prihaja tudi na slovenski trg, govorice pa sedaj že dokazuje teaser na www.kolektiva.si.

V mejlu so mi sporočili, da bodo prvo ponudbo objavili že 28. junija, da pa se jim lahko prej že pridružite na Facebooku ali pa jih začnete spremljati na Twittru. Če bodo poslovali samo v Ljubljani ali tudi v drugih mestih po Sloveniji, mi žal ni uspelo izvedeti.

Kaj pa vi menite o konceptu skupinskega shoppinga?

1. Povzetek za vodstvo

2. Analiza situacije

2.1 Analiza organizacije

2.1.1 Pregled sekundarnih virov o organizaciji

2.1.2 Intervju s predstavnikom organizacije

2.1.3 Analiza komunikacijske in projektne dejavnosti organizacije

2.2 Analiza javnosti

2.2.1 Analiza družbenih omrežij

2.2.2 Raziskava o nameri politične participacije na protestnih kolektivnih akcijah

Tistih, ki bi želeli sodelovati in pomagati pri študentskemu organiziranju v obliki, kakršnega poznamo danes, tako rekoč ni. Problem izvira iz profesionalizacije funkcij, ki prinaša nesmiselne hierarhične ovire. Ker vsak študent član ŠOS-a postane samodejno – takoj, ko se vpiše na fakulteto, voditelji ŠOS-a ne morejo reči, da so legitimni voditelji (Matić 2010) – to pravico si jemljejo, mandat jim v resnici ni dan. Edina možnost za resnično aktivacijo študentov je, da se jih neposredno vključi v proces odločanja.

Kako velika praznina zeva med študenti in študentskimi organizacijami, dokazujejo rezultati raziskave o nameri politične participacije na protestnih kolektivnih akcijah, ki smo jo – preden so se zgodili izgredi pred parlamentom! – izvedli na Fakulteti za družbene vede. Število respondentov (N), ki smo jih vključili v raziskavo, je 300.

Na vprašanje »Ali bi se bili v naslednjem primeru pripravljeni udeležiti protestne kolektivne akcije?« (gre za anketno vprašanje, sestavljeno iz številnih indikatorjev v obliki hipotetičnih situacij) je bilo možno odgovoriti na tri načine – z Da (1), Ne vem (0.5) in Ne (0). Po obdelavi podatkov smo ugotovili,  da je aritmetična sredina enaka 0,3806,  oziroma, da se povprečen odgovor nahaja med »Ne  vem« in »Ne«. Naj dodamo, da so rezultati ankete še posebej relevantni, saj sta tako koeficient asimetrije (skewness) kot tudi koeficient sploščenosti (kurtosis) globoko znotraj intervala, ki kaže, da so spremenljivke razporejene enakomerno: prvi znaša 0,207, drugi pa -0,506. Rezulatov torej ni mogoče izpodbijati z argumentom pogostih mejnih vrednosti, saj je porazdelitev vse prej kot koničasta.

V raziskavi nas je zanimalo tudi, kolikokrat so študente v mesecu pred napovedanimi demonstracijami nagovorili predstavniki študentskih organizacij. Tudi to anketno vprašanje je bilo sestavljeno iz več indikatorjev, ki označujejo vsak svoj komunikacijski kanal  (»Kolikokrat so vas v preteklem mesecu predstavniki študentske organizacije nagovorili prek … «). Na voljo je bilo pet različnih odgovorov (1 – nikoli, 2 – redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – zelo pogosto), rezultati pa glede na vsesplošno odzivnost propagandne kampanje niso niti malo presenetljivi. Najpogosteje so bili študentje s strani predstavnikov študentskih organizacij nagovorjeni na javnih mestih (s plakati in grafiti) – aritmetična sredina tu znaša kar 3,4333, kar najpogostejši odgovor uvršča med »včasih« in »pogosto«. Drugo najbolj pogosto so bili študentje nagovorjeni preko družbenega omrežja Facebook, kjer aritmetična sredina znaša 3,1333 (včasih-pogosto). Redki pa niso bili niti nagovori preko ostalih kanalov: z aritmetično sredino 2,4667 sledi televizija, z 2.3333 elektronska pošta, z 2,100 radio, z 1,1667 pa celo propagandna SMS sporočila (!).

Dejstvo je torej, da so bili študentje priča pravi komunikacijski falangi, ki je s sindikalistično-uporniško dikcijo na (odločen) štrajk pozivala povsem neposredno. To,  da je aritmetična sredina pri prvem vprašanju (»Ali bi se bili pripravljeni udeležiti protestne kolektivne akcije …«) enaka 0,3806,  oziroma, da se povprečen študentski odgovor kljub nadvse intenzivnimi komunikacijskimi aktivnostmi študentske organizacije nahaja med »Ne  vem« in »Ne«, dokazuje, da študentske organizacije v svojem delovanju precej neuspešno naslavljajo interese študentov.

3.  Opredelitev problema

Iz zgoraj navedenih analiz smo identificirali naslednje ključne probleme, s katerimi se organizacija sooča:

A)  Pomanjkanje transparentnosti

Študentske organizacije pod pokroviteljstvom ŠOS večina študentov vidi kot peskovnik za bodoče (pokvarjene) politike. Demonstracije v podporo študentskim servisom namesto študentom, jadranje, organizacije dogodkov preko »povezanih podjetij« z razlikami v ceni, nenaročevanje propagandnih materialov pri najcenejših, temveč pri najbližjih ponudnikih (Matić 2010); tisto, kar študentskim organizacijam najbolj manjka, je popolna transparentnost poslovanja.

B)  Pomanjkanje vključenosti študentov

Študenti imajo na študentsko organiziranje najpogosteje dva različna pogleda:

• manj kritični gratifikacijo doživijo preko klasičnega načela kruha in iger (boni, pijanske veselice),
• bolj kritični se od študentskega organiziranja popolnoma distancirajo

C)   Nerazumevanje svoje pozicije v družbi

Ogromne finančne vsote, ki jih ŠOS (skupaj z organizacijami, ki spadajo pod njegovo streho) porablja za komuniciranje, ne pritičejo študentskemu organiziranju, ki bi moralo biti s komunikacijskimi taktikami bolj kot trgovcem (plačani oglasi na radijskih postajah, tisoči barvnih plakatov) ali vandalom (grafitiranje po novo zgrajenih objektih) podobno sodobnim civillnim iniciativam.

Rešitev zgoraj navedenih problemov vidimo v vpeljavi projekta e-demokracije, ki bo natančno opisan v naslednjih poglavjih.

4.  Strategija

4.1 Določitev ključnih javnosti

4.2 Komunikacijski cilji

4.3 Ključna sporočila

5. Implementacija načrta

Naša strategija vse tri glavne probleme rešuje z enim samim orodjem – s spletno aplikacijo, ki omogoča pregled nad vsemi ŠOS-ovimi projekti (transparentnost), neposredno vključenost študentov v odločevalski proces in prenos vseh komunikacijskih aktivnosti na internet. Glede na to, da ne moremo govoriti o nikakršnem digitalnem razkoraku, saj imajo vsi študenti dostop do interneta – potrebujejo ga že za prijavljanje na izpitne roke – ni nobenega razloga, da se ne bi posluževali prednosti omenjenega medija – je interaktiven (omogoča participacijo občinstva), prijazen proračunu (stroški so po končani produkciji spletnega mesta omejeni zgolj na strežniško gostovanje, ki predstavlja zanemarljiv strošek) in okolju (za razliko od papirja).

5.1 Določitev virov komuniciranja

1. Podrobnosti iz vseh študentskih projektov, vključno z vso dokumentacijo in stroški, naj bodo organizirane v novičarski modul z možnostjo selektivnega RSS ali ATOM naročanja. To pomeni, da študentom ne bo potrebno slediti vsem projektom in da bodo lahko preko kategoriziranih »feedov«, ki si jih bodo nastavili sami, od blizu spremljali samo tiste aktivnosti organizacije, ki jih najbolj zanimajo.

2. Aplikacija za vzpostavitev e-demokracije, ki je sestavljena iz dveh delov:

• Prvi del predstavlja odprto platformo, kjer študentje predlagajo ideje, jih skupaj dopolnjujejo (wiki,wave?) in o njih glasujejo. Tisti projekti, ki imajo največ podpore, se potem seveda izvedejo (financirajo) v okviru študentske organizacije.
• Drugi del pa izhaja iz prvega: aplikacija beleži pri katerih wiki projektih je bil študent najbolj dejaven in mu daje glas za odločanje o tekočem poslovanju študentske organizacije – ki naj vsak odločitev, ki vključuje odhodek, višji od od določenega zneska – ponudi v potrditev vsem tistim študentom inovatorjem, ki so v aplikaciji dovolj aktivni na področju, pod katerega spada projekt (sociala/kultura/šport/študij …)

3. Ker bi se vse to odvijalo v okviru istega spletnega mesta, na katerem se bodo kupovali tudi e-boni, ki bodo v obisk prislili vsakega študenta, na ta način zgradimo kanal, kjer lahko organizacija (oziroma njeni deli) komunicirajo z vsemi študenti, ki jih lahko targetirajo po področjih, kjer so izkazali željo po participaciji. To odpravlja vsakršno potrebo za drage tiskane komunikacijske aktivnosti (letaki).

5.2. O razvoju aplikacije

1. Baze vseh študentov posebej v ta namen ne bo potrebno digitalizirati  – ima jo univerza, ki je v zadnjih letih na vseh fakultetah uveljavila spletni referat.

2. Spletno mesto naj teče na linux strežniku, katerega uporaba je brezplačna (tu ne gre zgolj toliko za nezmožnost plačevanja Microsoftovih strežniških licenc, temveč za simbolični dokaz zavedanja lastne pozicije v družbi).

3. Za razvoj aplikacije ni smiselno najemati komercialnih interaktivnih agencij, saj je med študenti več kot dovolj znanja, da lahko sami izvajajo svoj spletni nastop.

4. Promocija aplikacije – izključno brez zakupljanja medijskega prostora

• gverilski nastop v družbenih medijih
• »infopushi« na celotni obstoječi spletni infrastrukturi organizacije
• osebno

5.1 Določitev virov komuniciranja

5.2 Določitev taktik in orodij komuniciranja

5.3 Časovnica

5.4 Proračun

6. Evalvacija načrta

7. Zaključek

8. Priloge

9. Viri

1. Bližnjice za programske ukaze

• Zajem zaslona

Za screenshote ne potrebujete nobene 3rdparty aplikacije. Istočasno pritisnite shift, ctrl in p, in slika bo shranjena v mapo Images – Screenshots.

• Hitro iskanje kontaktov

Ko ste na (katerem koli) namizju, preprosto začnite tipkati ime osebe, ki jo želite poklicati, in že boste iskali po imeniku.

• Neposreden premik eno stran nazaj v brskalniku

V primeru, da ste narobe kliknili na link in bi radi hitro prišli eno stran nazaj (ker veste, da se nahaja samo en korak nazaj in se vam ne da gledati karosela), pritisnite Delete.

• Novo okno v brskalniku

Novo okno brskalnika odprete s kombinacijo tipk ctrl in n.

• Dodaj stran med zaznamke

Ko ste na spletnem naslovu, ki ga želite dodati med zaznamke, sočasno pritisnite tipki ctrl in d.

• Osveži trenutno odprto spletno stran

Slavno računalniško bližnjico F5 nadomestite s kombinacijo tipk ctrl in r.

• Hiter multitasking pogled

Če imate prste na tipkovnici in se vam ne pritiskati na levi zgornji kot zaslona, sočasno pritisnite tipki ctrl in delete.

2. Bližnjice za urejanje besedila

• Označevanje besedila

Hkrati pritisnite shift in eno tipko smeri – desno, levo, gor, dol – seveda odvisno od tega, koliko teksta želite zajeti.

• Kopiranje in lepljenje besedila

Najprej označite tekst, nato pa istočasno pritisnite ctrl in c (pokazalo se vam bo sporočilo “Copied”); ko ga želite prilepiti, pritisnite ctrl in v.

• Izbrišite vrstico teksta, ne da bi jo označili

Istočasno pritisnite tipke ctrl, shift in delete. Na ta način izbrišete eno vrstico teksta. Za vsako naslednjo ponovite isti ukaz.

• Caps lock

Če shift pritisnete enkrat, bo velika samo naslednja črka, ki jo boste natipkali, če pa želite vklopiti caps lock način, pa shift pritisnete dvakrat (v tem primeru se vam bo pokazalo sporočilo “Caps lock on.”). Caps lock ugasnete tako, da še enkrat pritisnete shift.

• Simboli, številke

Za pisanje simbolov, ki so na tipkovnici napisani z modro, pritisnite tipko Alt. Princip je isti kot pri velikih in malih črkah: če alt pritisnete enkrat, se bo simbol izpisal pri naslednji črki, če pa alt pritisnete dvakrat, boste videli sporočilo “Fn is locked”. Simbole boste v tem primeru lahko tipkali do preklica, ki ga opravite tako, da še enkrat pritisnete tipko Alt.

• Drugi simboli

S tipko Alt pa ne dosežemo vseh simbolov, ki jih je možno zapisati. Če najprej pritisnete alt, hitro za tem pa ctrl, se vam prikaže tabela dodatnih simbolov.

Ker se je na moji najljubši mobilni platformi od zadnjega poročanja nabralo kar nekaj aplikacij vrednih vaše pozornosti, sem se odločil, da spet na kratko predstavim tiste, s katerimi sem najbolj zadovoljen.

Barriosquare

Najbolj sveža aplikacija s seznama je Barriosquare, ki na Maemo prinaša veselje, povezano z vse bolj popularnim spletnim omrežjem Foursquare. Še ne dolgo nazaj jo je bilo mogoče dobiti le v Google skupini, v kateri je razvijalec nabiral alfa testerje, konec prejšnjega tedna pa se je pojavila tudi v extras-devel repozitorijih, kar pomeni, da jo lahko namestite, ne da bi kar koli pisali v terminal. Aplikacija omogoča tako rekoč vse, kar omogočajo native Foursquare aplikacije za iPhone, Android in BlackBerry, pa tudi uporabniški vmesnik je precej prijazen.

gTranslate

gTranslate je precej intuitivna implementacija spletne aplikacije Google Translate, ki na vašo N900 prinaša skoraj vse dvojezične slovarje sveta. Sestavljata jo dva stolpca za besedilo, nad katerima sta gumba, kjer uporabnik izbere zastavo – jezik, iz/v katerega želi prevajati. Minimalistični dizajn aplikacije prinaša samo še tri gumbe: zamenjavo izvirnega in končnega jezika ter copy in paste. Na voljo je v extras-devel repozitorijih.

QuickPanorama

QuickPanorama je super igračka, ki vam omogoča, da z N900 snemate panoramske fotografije. Brezplačna (demo) verzija je na voljo v Ovi Store in dela dokaj kul fotke, en primer si lahko ogledate spodaj. V primeru, da vam panoramske fotografije dogajajo, boste gotovo veseli novice, da skupnost Maemo v bližnji prihodnosti pričakuje izdajo plačljive verzije aplikacije, ki bo odpravila problem z relativno slabo resolucijo. Spodnja slika je pomanjšana, celotno si lahko ogledate tule.

JoikuSpot

Nad Joikuspotom sem se navduševal že dve leti nazaj, ko sem Symbian verzijo namestil na N95. Prva Maemo beta verzija aplikacije, ki vaš telefon spremeni v wifi hotspot, me je pred dobrim mesecem razveselila v extras-devel repozitorijih, a se ni izkazala za najbolj stabilno (telefon je nenehoma crashal). No, sedaj je na voljo verzija 1.0, stane 15EUR, ampak če imate podatkovni paket á la iZame, jih je definitivno vredna. Odprti so tako rekoč vsi pomembni porti, pa tudi bug, ki je povzročal nestabilnost, je odpravljen.

Erminig-NG

Po nekaj urah igranja sem svoj koledar na N900 s spletnimi servisi uspešno syncal že kakšen mesec nazaj – v Google Calendar sem z ical pripeljal svoje Last.fm in Facebook evente, nato pa svoj Google calendar preko protokola exchange povezal s telefonom. No, sedaj je na voljo veliko bolj preprosta pot: aplikacija Erminig-NG je na voljo v extras-devel repozitorijih, prinaša pa uporabniku prijazen grafični vmesnik za dvosmerno sinhronizacijo vaših koledarjev.

V eni od prihajajočih objav pa bom predstavil še nekatere igričarske novosti.

SSH (Secure Shell) je komunikacijski protokol, ki omogoča varno povezavo med dvema (najraje linux) sistemoma. Gre za boljšo alternativo starejšim protokolom za oddaljeni dostop do računalnika, kot so npr. rlogin, rsh in telnet, saj nudi varno kriptirano komunikacijo med dvema računalnikoma na nezavarovanem omrežju, preverja pa tudi avtentikacijo oddaljenega sistema na katerega se povezujemo, s čimer onemogoča man-in-the-middle napad.

Protokol – enako kot Nokia – izvira iz Finske, kjer ga je leta 1995 razvil Tatu Ylönen, raziskovalec Tehnološke univerze Helsinki. Ylönenov izum je naletel na odličen odziv, saj je imel še v istem letu 20.000 uporabnikov iz 500 različnih držav sveta. Njegovo verzijo (SSH1) je že leta 1996 nadomestila druga (SSH2), ki je prinesla predvsem izboljšave na področju varnosti. Zaradi izjemne uporabne vrednosti protokola, so tega ob launchu druge verzije začeli tržiti, na kar pa se je leta 1999 seveda odzvala skupnost odprtokodnih razvijalcev. Lotili so se predelave zadnje odprtokodne verzije (SSH 1.2.12) in ustvarili protokol OpenSSH, ki je vsem uporabnikom na voljo brezplačno, ima pa že nekaj milijonov uporabnikov.

SSH na N900

Ker na N900 teče Maemo, ki je čistokrvni debian linux, naprava z upravljanjem SSH protokola seveda nima nobenih težav. Nanjo si lahko namestite tako strežnik kot klient – seveda odvisno od tega, kaj potrebujete. Najpogostejša izbira je OpenSSH, ki je na voljo v Extras repozitorijih, v primeru, da boste imeli z njim kakršne koli težave, pa obstaja tudi peresno lahka alternativa Dropbear, ki vas čaka v istih repozitorijih.

Nastavitev

Preko SSH protokola lahko iz vašega PC-ja dostopate do podatkov na N900 – veliko hitreje kot preko bluetootha in veliko bolj udobno kot preko USB kabla. Problematično je, da večina mobilnih operaterjev telefonom ne dodeljuje javnih IP naslovov (več uporabnikov ima lahko torej enakega), zaradi česar SSH povezava v primeru, da je vaša Nokia povezana na GPRS, ne bo delovala. Če imate pri hiši wireless, vas naj to ne ustavi. Poskrbeti morate samo, da za povezavo, ki jo uporabljate, izklopite Power saving: Settings – Internet connections – Connections – Izberete trenutno povezavo in pritisnete Edit – Trikrat pritisnete Next – Advanced – Other – Power saving nastavite na Off.

Ko boste na N900 namestili OpenSSH (ali Dropbear), zaženite terminal in napišite:

sudo gainroot

Sedaj, ko imate pravice roota, ugotovite, kakšen je IP naprave.

ifconfig

Vrednost IP odčitajte iz polja Ethernet (wlan0) – gre za številko, ki je izpisana za kratico inet addr.

Sedaj na vaši Nokii teče SSH server, vi pa poznate IP, ki je bil dodeljen napravi. Vse kar morate storiti je, da SSH strežnik (oziroma klient) namestite še na računalniku, s katerim želite povezati svoj pametni telefon.

Linux

Na Ubuntuju to storite tako, da v terminal vpišete:

sudo apt-get install openssh-server openssh-client

Kolikor mi je znano, na Fedori in OpenSusu SSH-ja ni potrebno inštalirati (pride z inštalacijo), če pa se želite prepričati, da je SSH zagotovo up and running, poskusite z naslednjim ukazom.

/sbin/service sshd status

Če ste na svoj linux računalnik uspešno namestili SSH, se lahko na N900 preko terminala povežete z naslednjim ukazom:

ssh root@IPnapraveN900

Povezavo pa lahko ustvarite tudi preko grafičnega vmesnika, na Ubuntu linuxu lahko v zgornjem meniju npr. izberete Places, potem pa Connect to server. V aktivnem oknu, ki se vam odpre, morate v dropdown meniju Service Type izbrati SSH, v okence Server pa vpisati IP, ki ga je omrežje dodelilo vaši N900. Za večjo varnost transferjev si poglejte tale prispevek.

Windows

SSH povezavo z N900 pa lahko vzpostavite tudi, če na vašem računalniku teče Windows. Inštalirati morate mini programček PuTTY, ki ga dobite tule. Ko ga poženete, boste videli okno “PuTTY Configuration” z izbrano kategorijo “Session”. Prepričajte se, da je SSH izbran kot Connection type in v polje Host Name (IP adress) vpišite IP, ki ga je omrežje dodelilo vaši N900. Če želite, lahko nastavitve shranite – drugi SSH dostop do podatkov na telefonu bo tako še hitrejši.

Zaključek

Ko boste prebrali zgornji tutorial (na tem mestu se opravičujem vsem linux geekom, ker se zavedam, da nekaj osnovnih ukazov zgoraj ni vredno besede tutorial), boste lahko USB kabel, ki ga uporabljate za prenašanje fotografij, glasbe in videoposnetkov, pospravili na podstrešje. To pa seveda niti slučajno ne izčrpava bogatih možnosti networkinga, ki jih ponuja Maemo, zato je objava zamišljena zgolj kot uvod v tematiko.

V prihodnjih objavah bom predstavil, kako poteka upravljanje procesov preko SSH protokola (ne le prenašanje podatkov), kakšne scenarije uporabe prinaša obratna infrastruktura (računalnik kot server in N900 kot klient) ter osnove delovanja virtualnih privatnih omrežij (VPN), ki omogočajo povezavo na telefon, ki je priključen na GPRS omrežje in možnost remote poganjanja aplikacij v grafičnem načinu.

Zaradi svojih rosnih 21-ih sem se odločil, da strukture in dizajnov spletnih mest agencij ne bom komentiral. Kljub temu, da me informacijska arhitektura zanima, bi bilo neprimerno, da bi tudi na tem področju “solil pamet” vsem največjim slovenskim digital agencijam. Analiza spletnih mest bo tako omejena na področje obveščanja. Mogoče bo objavo že itak kdo označil za provokativno, ampak se ne bom prav dosti sekiral – ko pišem o družbenih medijih, sem kar comfortable.

Renderspace (2.289.668 EUR)

Facebook

Obstaja samo skupina za zaposlene, ki pa ni nastavljena na “private” – pridruži se ji lahko vsak, kar deluje precej konfuzno. Še bolj konfuzno je to, da ima Renderspace na Facebooku kar dva osebna profila: Agencija Renderspace in Renderspace Agencija. Seveda ne gre za to, da bi Renderspace v stilu najbolj retardiranih brandov na Facebooku hotel nastopati z osebnim profilom; oba profila sta nastala zgolj za potrebe objavljanja aplikacij. Hint na Trubarjevo: v omenjenih dveh profilih zasebnost nastavite tako, da ne bosta več vidna pri rezultatih iskanja. Pa tudi produktni profil z rednimi objavami bi bil več kot na mestu. Prepričan sem, da nisem edini, ki ga zanima, kaj počnejo v največji digitalni agenciji v državi.

Twitter

Račun na Twittru (@renderspace) so ustvarili njihovi skoraj desetletje mlajši hrvaški kolegi, a so tudi oni dosedaj zmogli le eno (pa še to generično!) objavo. Niso niti prilagodili ozadja niti naložili profilne slike/logotipa.

Youtube

Imajo odprt profil, a je na  njem samo en video. Za razliko od njihovega računa na Twittru, je ta vsaj barvno prilagojen celostni grafični podobi podjetja. Odkar so bili nazadnje prijavljeni v račun je minilo kar dve leti. Glede na to, da očitno ne producirajo nobenega primernega video materiala, jim svetujem, da kanal skrijejo. Druga možnost je seveda redno uploadanje vseh video vsebin, ki jih Renderspace (+Pristop) ustvarja za svoje naročnike. Oboje bi bilo seveda boljše od profila, ki izgleda kot zapuščen spomenik …

Obveščanje preko spletnega mesta/bloga

V zadnjih treh mesecih (januar, december, november) so na svojem spletnem mestu objavili pet novic; vse so namenjene predstavitvi projektov, ki so jih nazadnje izdelali za svoje naročnike. Naročanja na e-obvestila ne omogočajo, pa prijave na RSS tudi ne.

Sonce.net (1.284.209 EUR)

Facebook

Produktnega profila (in s tem možnosti, da jih na Facebooku spremljajo simpatizerji/naročniki/konkurenti) nimajo, v največjem družbenem omrežju so prisotni samo s skupino namenjeno zaposlenim, ki pa je vsaj zaklenjena in ne dopušča dvoma, da je morda namenjena širši javnosti.

Twitter

Sploh nimajo uporabniškega računa.

Youtube

Sploh nimajo uporabniškega računa pt.2.

Obveščanje preko spletnega mesta/bloga

V zadnjih treh mesecih so na svjoem spletnem mestu objavili 16 novic; sklop novic ni nujno povezan z njihovimi projekti, omogočajo naročanje na newsletter z imenom Sončni Žarek, naročanja na RSS pa žal ne.

Innovatif (1.261.529 EUR)

Facebook

Innovatif na Facebooku nastopa podobno neresno kot Renderspace in Sonce.net. Nimajo produktnega profila, iskalni niz “innovatif” vrne osebni profil Inno Vatif (ugibam, da je bil tudi ta ustvarjen za potrebe objavljanja aplikacij – v tem primeru svetujem, da ga skrijejo) in profile njihovih zaposlenih.

Twitter

Pred začetkom lanskega poletja sem že mislil, da bodo pri Innovatifu svojim konkurentom pokazali, kako se tvita. Napedenali so profil (izgleda res kul) in objavili tri povsem relevante in všečno spisane objave. Seveda sem jim takoj začel slediti, ampak moje veselje ni trajalo dolgo – ostali so pri treh tvitih, profil pa pustili nespremjen in dopustili, da se na njem nabere prah. Škoda.

Youtube

Sploh nimajo uporabniškega računa.

Obveščanje preko spletnega mesta/bloga

Innovatif uporabniku na svojem spletnem mestu ne ponuja nikakršnega rednega spremljanja – niti newslettra, niti RSS-a. Glede na količino novic, ki jih sproducirajo, bi bila kakršna koli možnost naročanja tako ali tako hecna: v zadnjih treh mesecih niso v sklopu Dnevnik objavili niti enega sporočila.

Zakaj to ni kul?

Prepričan sem, da slabosti, ki so posledica tako šibke uporabe družbenih medijev s strani treh največjih slovenskih digitalnih agencij, ne potrebujejo nikakršnih pojasnil, da pa odpravim komentarje v stilu “kovačeva kobila je zmeraj bosa“, pa v treh alinejah navajam še svoje glavne argumente:

• Aktivnosti v družbenih medijih svojim naročnikom prodajajo kot “a must”; well, jaz jim ne bi verjel, če bi videl, da tega ne počnejo niti sami.
• Imajo dovolj kadrov, ki so sposobni dostojno upravljati spletno prisotnost svojega podjetja; to, da bi v družbenih medijih nastopali tako kot se spodobi, bi bil najboljši argument, ko bi bilo naročnika treba prepričati, da morajo objave prihajati iz hiše.
• Njihovi potencialni sledilci so (za razliko od ciljne publike nekaterih njihovih naročnikov) sestavljeni iz prebivalcev interneta, ki se v družbenih medijih počutijo kot doma.

Core
Oba gradita na 2.6 kernelu, pomembna razlika je, da Maemo ne uporablja tehnologije »virtualne mašine«, med tem ko Android vse aplikacije poganja skozi Java Virtual Machine.

Knjižnice in frameworki
Veliko knjižnic je operacijskema sistemoma skupnih: npr. SQLite (baza), WebKit (engine za browser) in Open GL ES (grafika). Ravno zaradi slednje je Maemo na tem področju primerjave v prednosti – podpira Open GL ES 2 (Android pa zgolj Open GL ES 1), kar v praksi pomeni kar precej bolj detajlno in lepšo grafiko pri aplikacijah in igrah. Maemo podpira še TV out, Android ga ne.

Uporabniški vmesnik
Uporabniki pri nobenemu ne skoparijo s pohvalami, kakršna koli tehnična in neobremenjena primerjava je tukaj v bistvu nemogoča. Morda bi izpostavil, da se UI vmesniki pri Androidih med sabo razlikujejo (vsak proizvajalec hoče »svoj touch«), medtem ko je pri Maemu grafični vmesnik seveda enoten.

Multimedija
Oba operacijska sistema podpirata ogromno video formatov, tudi nekatere manj pogoste izbire kot na primer Xvid, H264. OGG, zelo pogost odprtokodni audio format, je v Androidu podprt »out of the box«, med tem ko je pri Maemu podporo zanj potrebno dodatno namestiti. Po drugi strani pa Maemo podpira Microsoftov WAV in WMV, ki jih Android ne.

Tekstovno komuniciranje
V Maemo vgrajena aplikacija Conversations je brez dvoma boljša – IM kanale lahko uporabnik vnese v eno, v OS popolnoma integrirano aplikacijo, med tem ko mora pri Androidu za SMS in IM komuniciranje uporabljati ločeni aplikaciji. Maemo podpira sinhronizacijo s strežniki Microsoft Exchange, Android ne. A tudi v tem segmentu primerjave ni vse tako črno-belo: Maemo ne podpira MMS-ov, Android pa jih.

Surfanje
Omenil sem že, da oba operacijska sistema omogočata WebKit, kar rezultira v izjemno podobnih možnostih brskanja (oba podpirata copy-paste, zoom, več oken). To je sicer povezano z velikostjo zaslona (in morda ne sodi v primerjavo operacijskih sistemov), a vendarle: N900 ima resolucijo 800*480, naprave z Androidom pa največ 320*480. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, kaj to pomeni …

Aplikacije
Razvoj za Android temelji na Javi (oziroma Dalvik “dialektu” in Android NDK), razvoj za Maemo na drugi strani pa pomeni programiranje v vsemogočnemu C-ju (ter C ++ in Pythonu). Android ima zaenkrat veliko boljše razvit community (skoraj 20000 že razvitih aplikacij oziroma približno 10x več kot za Maemo). Razlog za to najbrž ne tiči v lastnostih razvijalskega okolja, temveč v preprostem dejstvu, da je “in the wild” že veliko več Android kot Maemo naprav. Zanimivo, Maemo to dokaj uspešno kompenzira z lastnostijo, da je s C knjižnicami veliko bližji namiznim linux okoljem Gnome/GTK+ – portanje je zreducirano tako rekoč na prilagoditev ekranu. Če pogledamo iz te perspektive, ima torej tudi Maemo zavidanja vreden community …

Torej?
Dejstvo, da je Maemo v bistvu embeddan Debian – z vsemi njegovimi plusi in minusi – bodo znali ceniti predvsem hekerčki/HCgeeki/C-manijaki. Nobena skrivnost ni, da je Maemo bolj odprt in bolj prijazen razvijalcem (sicer to za komercialni uspeh ni nujno dobro, spomnite se OpenMoko zgodbe, a pod okriljem Nokie se za prehud kaos ni bati).

Po drugi strani pa je bil Android za razliko od Maema razvit posebej za tako imenovane pametne telefone (predniki Maema 5 so tekli na napravah brez telefonske povezljivosti). Bolj specifičen scenarij rabe pa seveda pripomore k boljši uporabniški izkušnji, ko gre za koriščenje aparatove primarne funkcije – telefona.

Pri Hadu je zmagal Tomaž Pezdirc, pri Aneju pa Nejc Pantič.

Čestitke vsem nagrajencem, ostali pa – vem, da se sliši shitty, ampak – več sreče prihodnjič!

Treba je reči, da je iger, ki bi bile razvite posebej za Maemo 5, zaenkrat zelo malo (aparatov N900 v “divjini” menda še ni niti 2000, tako da to ne preseneča). Zaenkrat smo – z izjemo prednaložene štirice in izvrstne Bounce Evolution – obsojeni na dva tipa iger: preproste miselne igre in legendarne igre linux okolja (slednje v nekaterih primerih niso preveč dobro prilagojene odsotnosti miške, manjši tipkovnici in zaslonu na dotik).

Bounce Evolution

Pri Roviu jim je uspelo izvrstno prikazati, kaj zmore Nokia N900, Bounce Evolution je trenutno zagotovo najbolj vroča igra na Maemo platformi. Teče na OpenGL ES 2.0, kar omogoča presenetljivo lepo sliko z resolucijo 800 x 480. To, v kombinaciji z dejstvom, da je z žogo v celoti mogoče upravljati z akselometrom, iz Bounce Evolution naredi prvo igro (na kateri koli mobilni platformi!), ki skupaj s priključkom TV out ustvarja gamersko izkušnjo, popolnoma primerljivo s prejšnjo generacijo igričarskih konzol (npr. PS2).

Škoda samo, da sta zaenkrat na voljo samo dva levela. Upam, da me bo superseksi synaptic na N900 kmalu opozoril, da je na voljo update …

Hex-a-hop

Hex-a-hop je hit med odprtokodnimi puzzle igrami, razvil pa jo je Tom Beaumont. Uspešnost v igri ni povezana s časovno komponento, ukazi pa so omejeni na premikanje in “undo”, kar je za mobilno igranje seveda kul.  Cilj v igri je potopiti vse zelene šestkotnike in na koncu varno sestopiti.  Less is more, ta špil mi ga totalno dogaja.

GBoggle

GBoogle je klon popularne namizne besedne igre Boogle: več (daljših) besed sestaviš, več točk dobiš. Phun.

Nako

Nako je preprosta igra za treniranje spomina. Dokaj zabavno se mi zdi, da se jo dejansko da natrenirati. Moj trenutni rekord je zaključek v 45 potezah.

Mancala

Mancala je uspešen poskus digitalizacije starodavne afriške namizne igre Kalah. Pravila niti niso tako preprosta, da bi jih lahko na hitro obrazložil, zato vse, ki jih zanima več, napotujem na članek v Wikipediji.

Mad Bomber

Mad Bomber je klon Activisionove klasike, ki je v izvirniku z imenom Kaboom tekla na kultni konzori Atari 2600. Razvil jo je Larry Kaplan, za Maemo pa ji je dodal zvočne efekte in malo izboljšal grafiko. Ta sicer še vedno ni ne vem kako impresivna, a je zaradi svoje enostavnosti precej “playable”. Cilj igre je čim dalj časa uspešno preprečevati, da bombe, ki jih spušča Mad Bomber, padejo na tla. Sod, v katerega morajo pasti bombe, igralec upravlja z nagibanjem telefona (t.j. z akselometrom).

Open TTD

OpenTTD sem obrnil že na Ubuntuju, gre za odprtokoden klon (GNU licenca) Microprosove igre “Transport Tycoon Deluxe”. Gre za kompleksno simulacijo transportnega podjetja s preprosto misijo: s prevozi ljudi in številnih različnih dobrin (po cesti, železnici, vodi in zraku) zaslužiti čim več denarja (predvsem več od vaših nasprotnikov). OpenTTD je izvrsten port, ki ne zapostavi niti ene izvirne funkcionalnosti, igro celo obogati z nekaj novimi bonbončki. Na N900 teče kot urca, pa tudi upravljanje s touch screenom ni niti malo problematično.

SolarWolf

Gre za še eno “sto let staro” igro, spisano v Pythonu. Pobrati morate zelene kvadratke, s strani pa vas napadajo številni sovražniki. Vsak naslednji level je bolj zahteven, kmalu postanejo totalno težki. Grafika je tako primitivna, da je že smešno, igro pa v objavi navajam predvsem zato, ker presenetljivo dobro komunicira z akselometrom.

SuperTux

Tuxa gotovo poznate. Pingvinček je maskota Linux kernela, nastopa pa v več kot tridesetih različnih igrah. Najbolj znana je najbrž ravno Supertux, v kateri je razvijalec Ingo Ruhnke črpal iz Nintendovega Super Maria. Vedno zabavna klasika tudi na telefonu izpade precej kul (upravljanje ni problematično).

Vulture’s eye

Vulture’s eye je roguelike, se pravi spada pod žanr iger vlog, zanjo pa je posebej značilna “smrt za vedno” in potezno premikanje. Igra ima veliko skupnega s kultno Nethack, a je okorno ASCII grafiko tukaj zamenjal soliden grafični prikaz.

Wormux

Wormux je precej znan klon črvov, ki so jih razvili pri Team 17. Številni so z igro sicer zelo zadovoljni (gre za eno najbolj priljubljenih odprtokodnih iger sploh), sam pa sem WWP toliko nabijal, da poznam čisto preveč trikov, ki mi tukaj manjkajo.