»Patološki narcis je subjekt, ki šele osmišlja kiberprostor, virtualno realnost, videoigre in surfanje po internetu. Brez predpostavke o tej prevladujoči formi subjektivnosti sodobne družbe je vse našteto namreč predvsem izguba časa. Ko pa se v kiberprostor priključi patološki narcis, postane nesmrten – telo pusti za sabo in začne se igra neskončnih možnosti in virtualnih resničnosti.« (Vrtačič 2009:55)

Pri intepretaciji konstrukcije spletne identitete preko fotografskega medija se bomo torej najprej oprli na Freudovo dediščino – rabo psihoanalize v socialnem kontekstu (Lasch, Žižek, Buffardi, Campbell) in albume iz Faceboka povezali s tipičnimi lastnostmi patološkega narcisa kot prevladujoče forme sodobne zahodne subjektivnosti (ibid.).

V empirični analizi fotografskih albumov svojih Facebook prijateljev, ki sem se je lotil za potrebe članka, sem ugotovil, da je povprečno število Facebook prijateljev v mojem osebnem omrežju 445, povprečno število naloženih fotografskih albumov pa 5,6. Ob tem je zanimivo, da sta spremenljivki (z izjemami, ki potrjujejo pravila, jasno) v intenzivni pozitivni korelaciji: več kot ima povprečna oseba prijateljev, več fotografskih albumov je doslej naložila. Z drugimi besedami: aktivnost v omrežju odseva tudi število prijateljev. Fotografske albume sem razdelil v osem kategorij: samopredstavitveni albumi, torej albumi, ki vsebujejo izključno slike posameznika, albumi iz potovanj in izletov, albumi, ki dokumentirajo posameznikovo ukvarjanje s hobiji, družinski albumi, albumi s slikami posameznika s prijatelji (druženje), bolj profesionalni albumi, ki implicirajo fotografijo kot hobi, albumi posvečeni posameznikovim domačim živalim in pa albumi, ki slikajo posameznikovo ljubezensko življenje. Rezultati me niso presenetili: največ albumov prikazuje posebna doživetja posameznikov (potovanja, izleti), in sicer povprečno kar 2,16 albuma na osebo (ali skoraj štirideset odstotkov vseh naloženih albumov). Druga najpogostejša albumska kategorija je tista, v kateri posameznik v »vsakodnevnem življenju« nastopa s prijatelji – takih albumov sem naštel povprečno 1,7, kar predstavlja trideset odstotkov vseh naloženih albumov. Sledi skupina fotografskih albumov, ki posameznika kot aktivnega člana družbe prikazujejo med ukvarjanjem s hobiji: takšnih je 0,9 albumov na osebo oziroma šestnajst odstotkov vseh. V navedenem vrstnem redu sledijo družinski albumi (0,4 albuma na osebo oziroma sedem odstotkov vseh albumov), albumi, ki jih sestavljajo zgolj slike posameznika samega (nekaj manj kot 0,4 albuma na osebo oziroma slabih sedem odstotkov vseh albumov), albumi, ki posameznika predstavljajo skupaj s partnerjem (0,2 albuma na osebo ali tri cela petinsedemdeset odstotka vseh – seveda pa nimajo vsi analizirani Facebook prijatelji partnerja!), albumi, ki so naklonjeni posameznikovim hišnim ljubljenčkom (0,1 album na osebo ali dva odstotka vseh albumov – podobna opomba velja tukaj – nimajo vsi hišnega ljubljenčka!) in profesionalni albumi, ki implicirajo fotografijo kot posameznikov hobi (slabih 0,1 albuma na osebo oziroma manj kot poldrugi odstotek vseh albumov). Slednje bi sicer lahko prišteli tudi kar h kategoriji “hobiji”, ampak to ne bi bistveno vplivalo na rezultate.

Poskusimo na navedene rezultate empirične analize torej pogledati skozi teoretsko prizmo Lascha in druščine. Zdi se, da na problem naletimo že pri v širši javnosti najbolj znani lastnosti patološkega narcisa – obsedenosti z zunanjosto oziroma z visoko estetiziranim videzom telesa (Lasch 1986:23), pa ni čisto tako. Sedem odstotkov tovrstnih albumov, ki s svojo naracijo spominjajo na modno fotografijo – ob dejstvu, da so albumi z naslovi á la “Jaz”, “Me, myself and I”, “Moi” med člani Facebook skupnosti namreč pogosto dojeti kot inferiorne vsebine – sploh ni malo. Dodati je treba še opazko, da številni v spletnem komuniciranju bolj spretni posamezniki navdušenost nad lastnim videzom razdrobijo med več albumov. Preračunljiv pristop k komuniciranju pa nas vodi že do nove pomembne lastnosti našega narcisa: “ne osredotoča se na medosebno intimnost, toplino ali kake druge daljnosežne izide odnosov, ampak je izjemno izurjen tako v iniciiranju odnosov kot v njihovi (iz)rabi – da bi bil kratkoročno videti popularen, uspešen in bi mu bil priznan visok status /…/ participira v dinamični ’samokonstrukciji’ prek medosebnih odnosov, da bi nenehno potrjeval svoj narcistični občutek spoštovanosti.” (Buffardi in Campbell 2008: 1304) Žižek pravi, da patološki narcis sebe smatra za superiornega, za nekakšnega izobčenca, ki sicer nosi masko konformnega posameznika, vender pa te igre ne jemlje resno. Igra jo le, da bi socialno uspel, sebe pa postavlja nad zakone, ki to igro uravnavajo. (Žižek 1987: 116). Za vsako silo hoče biti avtentičen – tudi če to zahteva opustitev konformne pozicije: je dovolj drzen in odločen, da je v funkciji avtentične samopredstavitve (Uletova le-to definira kot “proces vplivanja na vtise, ki jih imajo drugi ljudje o nas”) (Ule 2000: 214), pripravljen komunicirati tudi prezir do družbe. To precej ustreza rezultatom navedene empirične analize – trideset odstotkov Facebook albumov, ki so bili v analizi uvrščeni v kategorijo “druženje”, izrazito pogosto vsebuje prav fotografije posameznikov, ki so evidentno internalizirali vse najbolj tipične lastnosti patološkega narcizma in se “noro zabavajo s prijatelji” (vseeno jim je, kdo vidi slike, na katerih pijejo alkoholne pijače oziroma kadijo tobak ali marihuano). Kako patetična drža v obdobju, ko je »uživaj« iz svobodne izbire prerasel v moralni imperativ! (Žižek 1997) Taisti posameznik, ki ga poleg neizmerne želje po avtentičnosti (in posledično kreativnosti) vodi tudi neusahljiva želja po warholovskih petnajstih minutah slave (Lasch 1986), na Facebook tretje najraje nalaga albume, povezane s svojimi hobiji – ti ga prikazujejo kot aktivnega, uspešnega posameznika. Patološkemu narcisu seveda ni vseeno, kakšen vtis pušča: »Hitro popusti lastnim impulzom, nezmožen je tolerirati frustracije, hkrati pa ga popolnoma uničijo že majhne narcistične razžalitve oziroma odsotnost aplavza. Posameznik nima sidra identitete, realnost ukinja s primitivnimi tehnikami pozabe (droge, potrošništvo ipd.) in na ta način poskuša zapolniti kronični občutek praznine in pomiriti nevezano tesnobo.« (Vrtačič 2009: 55) Če parafraziramo zadnji del citata in ga poskusimo aplicirati na Facebook foto albume: gumb »Remove tag« je točno to – ukinitev realnosti, preprečitev nezaželjene prezentacije svetu. Rečeno s Freudom (Freud 1987), ne ustrezajo idealni podobi, ki jo ima posameznik o sebi. Na Facebooku to za razliko od fizičnega svet ne vodi v pogubo kot npr. droge, kar je eden izmed glavnih dveh razlogov, zakaj se patološki narcis tam tako dobro počuti.

»Prvič, narcisi dobro funkcionirajo v kontekstu plitkih odnosov (v nasprotju z emocionalno poglobljenimi in predanimi odnosi). Internetna socialna omrežja so zgrajena na premisi plehkih ‘prijateljstev’ z mnogimi posamezniki … In drugič, internetna socialna omrežja so visoko kontrolirana okolja. Uporabniki imajo popoln nadzor nad samoprezentacijo na spletnih straneh, kar je v večini drugih socialnih kontekstov skoraj nemogoče.« (Buffardi in Campbell 2008: 1304) Na internetu je veliko manjša nevarnost tesnobe, sploh tiste nevezane tesnobe (Žižek 1987), ki patološkemu narcisu v vsakdanjem življenju povzroča toliko frustracij – zadeve so veliko bolj obvladljive, z njimi je lažje ravnati, pa tudi s Facebook prijatelji lahko manipuliramo le z nekaj kliki, medtem ko socialna igra manipuliranja z ljudmi v t.i. realnem življenju ni nujno tako zelo preprosta in uspešna, prav tako pa je odvisna tudi še od drugih faktorjev, ki niso vedno na dosegu miške kot na internetu. Kiberprostor je okolje, ki patološkemu narcisu v veliki meri lajša življenje in mu pomaga ohranjati popolnoma nerealne predstave o sebi ter gojiti raznovrstne, tudi najbolj perverzne fantazije, s katerimi bi v t.i. realnem življenju hitro trčil ob zid.

Tudi ugotovitev iz analize, da se narcis na Facebooku nerad kaže skupaj s svojimi ljubljenimi, se sklada z njegovo teoretsko opredelitvijo: »Vsako obliko čustvene navezanosti bere kot omejitev, frustracijo lastnih narcističnih tendenc, zaradi tega ni zmožen intimne navezanosti, ki bi mu lahko zagotavljala občutek varnosti. Njegov cinični odnos do sveta implicira, da je navezava na ljudi pravzaprav znak šibkosti. V medsebojnih odnosih namesto čustvovanja pozna zgolj patetičnost, prestižne objekte pa lovi na imidž in le zato, ker njegov imidž tudi izboljšujejo.« (Vrtačič 2009: 56) Isti citat pravzprava že intepretira tudi sorazmerno nizko število albumov s hišnim ljubljenčkimi kot osrednjim motivom. Na drugi strani pa lahko opazujemo denimo članstvo v raznovrstnih Facebook skupinah in pripadnost raznovrstnim blagovnim znamkam, ki jih na omenjenem socialnem omrežju predstavljajo t.i. produktni profili (product pages). Patološki narcis se namreč mnogo lažje in rajši kot na ljudi naveže na stvari. Stvari se vedno z vsem strinjajo, nikoli ne ugovarjajo, vedno potrjujejo našo samopodobo, nimajo konfliktnih interesov, z njimi je nadvse preprosto manipulirati. Predvsem pa nas nikoli ne zapustijo – strah pred zapustitvijo, četudi zgolj umišljen, je namreč spet ena od ključnih potez patološkega narcizma (Lasch 1986).

Čeprav smo zgoraj zapisali, da bomo analizo s teorijo povezali skozi simptome patološkega narcizma, pa bomo za intepretacijo naslednje, četrte najpogostejše kategorije fotografskih albumov na največjem spletnem socialnem omrežju na svetu, prisiljeni storiti še en korak nazaj – do geneze tega subjekta, ki temelji na spremembi gravitacijskega središča družine. To »ni več ljubeči par, ampak razmerje med materjo in otrokom«. (Kanduč 2003: 185) To rezultira v socializacijskih tehnikah, ki otroku ne puščajo izbire: prisiljen je, da pod družinskimi in družbenimi pritiski razvije grandiozni Jaz (Žižek 1987).

»Industrijska proizvodnja očeta odtegne od doma in zmanjšuje njegovo vlogo v življenju otroka. Mati poskuša otroku izgubo očeta nadoknaditi, pogosto pa ji manjka praktičnih izkušenj v vzgoji otrok. V vedno večji meri se naslanja na strokovnjake. Oba starša želita iz družine napraviti zavetje pred zunanjimi pritiski, sami standardi, po katerih merita uspeh svojega početja, pa v glavnem izhajajo iz industrijske sociologije, iz ‘kadrovskega menedžmenta’, iz otroške psihologije – skratka, iz organiziranega aparata družbenega nadzora. Borba družine, da se prilagodi od zunaj vsiljenemu idealu družinske solidarnosti in starševstva, ustvarja videz solidarnosti za ceno spontanih občutkov, ustvarja ritualizirane odnose brez prave vsebine.« (Lasch 1986: 200-201)

Ampak zakaj je na Facebooku toliko slik, ki prikazujejo posameznikovo družino, če je ta tako disfunkcionalna? Odgovor izhaja iz lastnosti osebne fotografije, ki – tako kot vsi mediji – ni nekaj, kar se pojavlja čez in nasproti realnosti, temveč nekaj, kar tvori del nastopov skozi katere ljudje vzpostavljajo realnosti. Lepše povedano: fotografija ne odseva realnosti, temveč jo konstruira. Če parafraziramo Wittgensteina, ki je podobno rekel o jeziku: meje moje fotografije so meje mojega sveta. Socialni konstruktivisti pa bi rekli, da ljudje osmišljajo sebe in svoje odnose skozi naracijo (Gergen in Shotter v Haldrup in Larsen 2003). Od tu izvira posameznikova potreba, da objavlja albume s svojo družino kot osrednjim motivom. Na skoraj vseh slikah družine igrajo, pozirajo – druge aktivnosti so na čakanju. Ko se fotografirajo, je to vse kar počnejo. Na slikah so srečni, povezani, enotni: “Namen vseh the teatraličnih nastopov je akcije prikazati, kot da bi bile resnične.” (Schechner v Haldrup in Larsen 2003) Na fotografijah ni prostora za objokane otroke, uporniške najstnike in živčne starše. To lepo povzame Bourdieu: “’Naravno’ je kulturni kod.” (Bourdieu v Haldrup in Larsen 2003) Ni pa povedano prav v ničemer skregano s teorijo patološkega narcizma – ne glede na to, da posameznik sam sebe dojema kot upornika proti družbenim normam, se vseeno za nobeno ceno ne bo odrekel nikakršni podobi, ki ga prikazuje kot privilegiranega, srečnega, obkroženega z ljudmi, ki ga obožujejo in bi zanj storili vse.

Dolgujemo pa še razlago najpogostejše kategorije fotografij: albumov posnetih na izletih in potovanjih – ti predstavljajo kar štirideset odstotkov vseh Facebook albumov. Takoj naj zapišemo, da glavni krivec za to ni želja po konzumiranju znamenitosti, temveč želja po produciranju družbenih odnosov. Patološki narcis na potovanju uporablja kamero, da pokaže, da si je potovanje lahko privoščil, pa tudi, da lahko dopolni spisek krajev, ki jih je že obiskal (najbrž ni naključje, da tudi za to obstajajo številne Facebook aplikacije). Potovanja so v sodobni družbi razumljena kot prostočasna dejavnost privilegiranih tako v materialnem kot simbolnem smislu; s tem patološki narcis v svojih očeh (in v očeh Drugega) pridobi tudi na kulturnem kapitalu (glej Bourdieu 1986.). Drugače povedano: fotografije iz potovanj ustvarjajo »ugodne« naracije: »Ne iščejo lepot avtentičnega Drugega, pač pa avtentičnost med njimi samimi.« (Wang v Haldrup in Larsen 2003) Kraji, kamor potujejo, torej niso nič drugega kot scene: »Za konstrukcijo in vzdrževanje življenjskih zgodb ljudje potrebujejo avanture.« (Scheibe v Haldrup in Larsen 2003) Patološki narcis gre na potovanje po fotografijo, na koncert po videoposnetek iz prve vrste, na nogometno tekmo po ekskluzivni tweet ob golu. Zdi se, da je s pojavom socialnih omrežij tipa Facebook še bolj prišla do izraza še ena lastnost patološkega narcisa, ki jo je izpostavil že Lasch: bolestna odvisnost od aplavza Drugega. Edina poanta nalaganja fotografij na splet, vsaj videti je tako, je v aktivnosti po tem dejanju: periodičnem spremljanju odzivov, klikov na gumb “like” in komentarjev. Če fotografije nihče ne opazi, je, kot da je sploh nikoli ne bi posneli.

Literatura

• Bourdieu, Pierre. 1986. The forms of capital v Richardson, D.J., (ur.) Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education. 241-258. New York: Greenwood.
• Buffardi, Laura E. in W. Keith Campbell. 2008. Narcissism and Social Networking Web Sites. V: Personality and Social Psychology Bulletin. London, Los Angeles, New Delhi, Singapur: SAGE Publications.
• Freud, Sigmund. 1987. Metapsihološki spisi. Ljubljana : ŠKUC : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Haldrup, Michael, Larsen, Jonas. 2003. The Family Gaze. Tourist Studies, 3 (1) 23-46. Roskilde: Roskilde University Publications.
• Kanduč, Zoran. 2003. Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska založba.
• Lasch, Christopher . 1986. Narcistička kultura. Ameriški život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb: Naprijed.
• Ule, Mirjana. 2000. Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
• Vrtačič, Eva. 2009. E-smrtnost. Medijska preža 8 (5). Dostopno na http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/35/splet/
• Žižek, Slavoj. 1987. Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.