Nekakšni semantični varovalki „S kom hodiš?“ in „Ali se s kom videvaš?“ sta bržkone najpogosteje slišana slovenska evfemizma. Vzrok tovrstnemu ubesedovanju ljubezenske zveze izvira iz strahu pred njenim koncem – pred izgubo, porazom. Kritična ubeseditev konca zveze, poved „Končala sva ljubezensko razmerje“ gre namreč z jezika veliko težje od izjave „Že nekaj časa se ne videvava“. V angleščini gre podobno: po ljubezenskem razmerju vprašajo z „Are you going out with someone?“, redka pa ni niti naslednja evfemistična stopnja, ki je prav tako povsem analogna naši: „Are you seing someone?“.

Stanje leksike, ki jo največ uporabljamo, ko ubesedujemo intimnost, je kot vidimo že po svoji naravi vse prej kot suhoparno, vendar – če intimni pogovor poteka preko mobitela, komunikacijskega kanala, ki je že tako ali tako znan po tem, da močno posega v razvoj jezika, dobi „zanimivost“ novo dimenzijo: ta se kaže v predsodku do intimnosti, izpovedane preko mobilca.

Zadržanost do telefonske in kasneje mobilne tehnologije pa je tako rekoč zgodovinsko dejstvo. Ko je Bell, izumitelj prvega telefona (Pušnik 2007:23), iskal sponzorje, ki bi mu omogočili nadaljnji razvoj izuma, so ga imeli ljudje za norega – koncept „zasebnosti po žici“ se jim je zdel smešen, pravi Pušnikova:

„Pri tem [iskanju sponzorskih sredstev] je bil sprva zelo neuspešen, saj se je soočal s posmehovanjem, nezaupanjem in neznanjem ljudi, ki so telefon najpogosteje videli kot zanimivo znanstveno igračko.“ (Pušnik 2007: 23)

Menim, da mnogi še do danes niso povsem opravili s predsodkom do telefonske tehnologije. Nemalokrat se mi je namreč že zgodilo, da je kdo od mojih sogovornikov odklonil nadaljnji pogovor, ker je presodil: „da se res ne spodobi, da bi o tem govorila preko mobitelov“.

Ljudje dobesedno še danes ne zaupajo mobilnim aparatom, pred njimi jim je nerodno – razlog za to pri marsikom morda tiči v vsesplošnem nezavednem strinjanju z Dantom, ki pravi, da je „delovanje objektov v resnici človeško delovanje, preneseno na materialne objekte.“ (Dant 2005: 60)

Medtem, ko je intimen klic za mnoge tako rekoč tabu, pa so ljudje preko SMS sporočil pripravljeni povedati vse (je že res, da s pomočjo dogovorjenih simbolov – kratic, ki, mimogrede, gotovo niso tako popularne samo zato, ker pošiljatelju prihranijo nekaj znakov v sporočilu, ampak tudi za to, ker je „Rtm“ neprimerno lažji izraz kot pa celotna besedna zveza „Rad te imam“).

Za potrebe članka sem na vzorcu tridesetih sovrstnikov raziskal, koliko jih je svojo prvo romanco začelo (oz. „uradno potrdilo“) preko SMS-sporočila. Rezultat me je sprva šokiral, po krajšem razmisleku pa sem ga že označil kot predvidljivega: 24 od 30 anketirancev je svojo prvo romanco začelo z SMS sporočilom. „Nomadska intimnost“ (Fortunati 2002) se večini pri SMS sporočilih ne zdi več problem – pa čeprav gre še vedno za isti medij in – ne pozabimo – za identičen presek javnega in zasebnega (Pajnik 2007: 39-54). To bržkone implicira dejstvo, da je lagodnost SMS sporočanja za večino vseeno pomembnejša od moralnih predsodkov. Pri tem pa ne gre za neko nacionalno muho, temveč za pravo malo medkulturno univerzalijo; v tako imenovanih intimnih sporočilih je npr. domača tudi filipinska populacija, ugotavlja Elwood-Claytonova, ki SMS-sporočila označi kot “topništvo v osebnih spopadih, kar lahko dejansko vzpodbudi in povečuje nelagodje med temi družbenimi igralci, ki se kaže kot različne težave in/ali (simbolno) nasilje” (Elwood-Clayton v Goggin 2006: 77).

Alex Taylor in Richard Harper v članku „The gift of the gab? A Design Oriented Sociology of Young People’s Use of Mobiles.“ pokažeta, da so lahko SMS-sporočila, v nekaterih okoliščinah rabljena tudi na način maussovske koncepcije podarjanja in izmenjave daru. Avtorja v prvi vrsti tematizirata tehnične omejitve pisanja oz. „kreativno rabo novega medija“, t.j čim bolj uspešno in ustvarjalno sledenje mantri „čim več povedati s čim manj znaki“. Pravita, da je SMS šele takrat lahko darilo, ko ga prejemnik razume – bolj specifično je zakodiran, več velja – če je odkodiran, jasno. (Taylor in Harper 2003: 267–296). Kot ju parafrazira Kotnik: „ Sporočilo se zdi bolj diskretno in posredno v primerjavi s klicem, ki se zdi bolj neposreden in avtentičen. Arhiviranje mobilnih sporočil z emocionalnimi, intimnimi in drugimi simbolnimi pomeni prispeva k osebnem statusu uporabniškega profila.“ (Kotnik 2007: 69).

Mojca Pajnik poudari drug aspekt mobilne intimnosti – ne ustavi se pri lagodnosti in lahkotnosti komuniciranja, temveč izpostavi fizično intimo komuniciranega sporočila: „Individualizacijo javnega prostora je mogoče pojasniti tudi s spreminjanjem mobilnega telefona v intimno tehnologijo, v podaljšek telesa: pogoste so situacije, ko posamezniki komunicirajo med seboj, na mizi pa imajo mobilne telefone. Telefon tako ni zgolj medij, ki omogoča intimna razmerja v javnem, ampak je tudi kot fizičen predmet pozicioniran v polje človekove intime, pripravljen za izvajanje uporabniških praks ‘ujete javnosti’.“ (Pajnik 2007: 46)

Zdi se, da tematiziranje intimnosti v kontekstu mobilne tehnologije zajema številne različne poglede, ki vsi skupaj tvorijo in vsak na svoj način odkrivajo celoto. Definitivno ne gre zanemariti „novih oblik medijskega aktivizma“ (Carroll in Hacke 2006) ter „radikalnega državljanskega novinarstva“ (Atton 2004); dveh konceptov delovanja „poslušnih“ državljanov, ki ju omogočajo telefoni, ki zmorejo pošiljanje elektronskih sporočil in digitalno fotografiranje ali snemanje, pri tem pa opravljajo vlogo „nekonvencionalne sile nadzora“.

V ameriški zvezni državi Tennesse so leta 1995 uvedli prometni program urgentnih mobilnih telefonov, ki je spodbujal medsebojno „tožarjenje“ državljanov, ki so oblastem prijavljali voznike, za katere so domnevali, da so alkoholizirani (Bulc 2007: 84). To so „zapakirali“ v floskulo, češ da “neformalnih mehanizmov družbenega nadzora za zmanjševanje neželenega obnašanja, kot je vožnja pod vplivom alkohola, ne smemo podcenjevati” (D’Alessio v Bulc 2007: 84). Zaskrbljujoče je, da se vsiljeno vohunstvo in skrivni nadzor večini nista zdela bolj problematična od pijanih šoferjev.

Primer iz ameriške zvezne države Tennessee pa niti zdaleč ni osamljen; lastnike modernejših mobilnih aparatov je kot državljanske novinarje rekrutirala tudi največja svetovna tiskovna agencija Reuters, ki v svojem programu You Witness na veliko odkupuje državljanske zgodbe, posilstva intimnosti, pri čemer „avtorje avtentičnih zgodb“ ne le finančno izplača, temveč tudi heroično slavi, svojega početja pa se niti ne trudi legitimizirati – ker očitno nikogar ne poti. Zdi se namreč, da ljudje raje čakajo z mobilcem na preži in misel na etičnost v natečaj zapakiranega vohunstva preganjajo z željo, da bi zabeležili kakšno véliko zgodbo in jo prodali Reutersu, kot da bi se ustavili, globoko vdihnili in se zamislili nad sprevženostjo svojega početja. Seveda pa Reuters pri tem ni nobena izjema (je le največji in najodmevnejši novičarski servis); na podoben način pa vsebino pridobivajo tudi ustvarjalci portala Yahoo News in pri angleškem tabloidu The Sun, obstaja pa tudi agencija, ki tovrstne zgodbe odkupuje od pošiljateljev, potem pa jih prodaja največjim britanskim časopisom.

V tem kratkem članku sem poskusil osvetliti tri aspekte koncepta „mobi intimnosti“ – vsesplošna prisotnost mobi pojavov, nadvse prikladnih za sociološko tematiziranje, je sama po sebi dokaz, da ima Pušnikova še kako prav, ko se poigra z demantiranjem Gogginove misli, da mobitel ni revolucionarno odkritje (Goggin, 2006: 23–24). Dopolni ga tako, da se z njim deloma strinja (ko je revolucionarnost umeščena v tehnološki kontekst), potem pa doda pa še eno revolucionarnost – kulturno, namreč: „Seveda pa je bil v kulturnem smislu mobilni telefon z vidika zgodovine komuniciranja revolucionarna iznajdba. Kljub temu da so številne komunikacijske tehnologije razširile prostor človeškega komunikacijskega aparata, pa je šele mobilni telefon postal pravi neorganski podaljšek človekovega telesa.“ (Pušnik 2007: 25)

Literatura

• Atton, Chris (2004): An Alternative Internet: Radical Media, Politics and Creativity. Edinburgh: Edinburgh University Press.
• Bulc, Gregor: Halo, kje si? Mobilni telefon in nadzorovanje v vsakdanjem življenju. V Breda Luthar (ur.): Javnost 14, 75-88.
• Carroll, William K. in Robert A. Hackett (2006): Democratic Media Activism through the Lens of Social Movement Theory. V Media, Culture and Society 28(1), 83–104.
• Dant, Tim (2005): Materiality and Sociality. Maidenhead: Open University Press.
• Fortunati, Leopoldina (2002): The Mobile Phone: Towards New Categories and Social Relations. V Information, Communication and Society 5(4), 513–529.
• Goggin, Gerard (2006): Cell Phone Culture. London: Routledge.
• Kotnik, Vlado (2007): Kratka etnografija rab mobillnega telefona v Sloveniji. V Breda Luthar (ur.): Javnost 14, 55-73.
• Pajnik, Mojca (2007): Nomadska javnost. V Breda Luthar (ur.): Javnost 14, 39-54.
• Pušnik, Maruša (2007): Ljudje na poziv: raba telefonije v zgodovinski perspektivi. V Breda Luthar (ur.): Javnost 14, 19-38 .
• Taylor, Alex S. in Richard Harper (2003): The gift of the gab? A Design Oriented Sociology of Young People’s Use of Mobiles. V The Journal of Collaborative Computing: Computer Supported Cooperative Work 12(3), 267–296.

Kubanci lahko po novem kupujejo tudi DVD predvajalnike, računalnike in še nekatere dobrine t.i. zabavne elektronike; nočijo lahko tudi v hotelih, namenjim tujcem.
Malo mi ja žal, da se nisem prej spravil na Kubo. Zdi se namreč, da to potovanje tja nikoli več ne bo takšno doživetje, kot je bilo.

Vodstvo Nokie me ni niti malo presenetilo, sem pa mislil, da ji sledi Sonny Ericsson – ne pa Motorola in Samsung.

Kaj pa vi – vas zgornja tabela preseneča?

P.S.: Še en hecen podatek. Edina država zahodne Evrope, ki nima več mobilcev kot prebivalcev, je Francija.

P.S. 2: Podatki so za leto 2007.

V Rusiji zaradi pitja vodke vsako leto umre okoli 40.000 ljudi, pri čemer je alkohol kriv le za nekaj manj kot pet odstotkov omenjenih smrti. Največkrat morijo antifrizi in pa različne kolonjske vode, ki jih (kot vodko) prodajajo na črnem trgu. Na Zahodu nič novega; posebej za ruske ljubitelje vodke so Američani na trg poslali ne preveč poceni artikel, ki ugotovi vsebnost strupov v omiljeni ruski pijači in v primeru neobičajnih dodatkov reagira s svarilno rdečo barvo (v bistvu gre za lističe, podobne tistim, ki merijo stopnjo PH). Jasno je, da je nemogoče predvideti vse možne substance, ki se lahko v podzemlju prodajajo kot vodka – in da rešitev ni stoodstotno zanesljiva.

Spomnimo se časov hladne vojne in »vesoljskega tekmovanja«. Takrat so Američani več tisoč dolarjev namenili razvoju kemičnega pisala, Sovjeti pa so v vesolje odnesli svinčnik.

Zgodovina se očitno ponavlja, kajti Rusi so spet našli prav perverzno pragmatično rešitev, ki za razliko od ameriške – deluje: uporabo SMS-sporočil in t.i. verification code na vsaki steklenici vodke.

A se samo meni zdi, da mobitel postaja nekakšen švicarski nož 21. stoletja?

Menda je v neki revni indijski vasici okoli štirideset siromakov, ki bi radi telefonirali, pa nimajo elektrike.

Sodeč po poročanju številnih blogov posvečenih mobilni telefoniji (OnlyGizmos, InTechNews, EnGadget in MobileWeblog so le nekateri najuglednejši med njimi) iz vasi Kajrai namreč okrog štirideset nesrečnikov vsak dan roma v dvajset kilometrov oddaljeno vas Madhya Pradesh, da si napolnijo mobilnike.
Khm?

Malo blogerske refleksije ob takšnih klišejskih postih ne more škoditi!
• Zakaj preprosto ne uvedejo dežurstva in se v nalogi ne izmenjujejo tako, da bi sleherni posameznik prišel na vrsto zgolj vsakih štirideset dni?
• Kakšne mobilnike imajo, da jih morajo polniti vsak dan?
• Morajo res vsak dan telefonirati v več kot dvajset kilometrov oddaljene kraje? Drugače bi se bilo bolj smiselno odpraviti na obisk.
• Od kod jim omrežje? Oddajni stolpi so ponavadi priklopljeni na elektriko, stojijo pa povprečno v premeru petnajstih kilometrov …
• Povprečen človek hodi s hitrostjo pet kilometrov na uro, kar pomeni, da dvajset kilometrov premaga v štirih urah. Če računamo, da omenjeni Indijci svoj mobilnik polnijo tri ure, potem pa se vrnejo domov, ugotovimo, da vsak dan porabijo natanko enajst ur zato, da so njihovi mobilniki polni.

Sicer pa nadvse zanimiva novica, kajne?